“Pri učencih opažamo vedenjske motnje, agresivnost, zaprtost vase in tudi različne bolezni,” pravi Tomaž Čeplak, ravnatelj Osnovne šole Kamnica.

Poleg pomanjkanja svetovalnih delavcev, ki so preobremenjeni, je težavno tudi iskanje zunanje pomoči, izpostavlja Čeplak. “Otroke se pošilja na razne centre, namesto da bi psihologi prišli k otroku v domače okolje, torej na šolo,” dodaja.

Da se počutijo osamljeni pri reševanju stisk otrok, pravijo tudi na Osnovni šoli Prežihovega Voranca Maribor: “Kadar je otrok že skoraj nevaren svoji skupini, je težko iskati institucije, ki bi pomagale. Pri tem si dokaj osamljen in glede na vsesplošno varčevanje v javnem sektorju bo takšne pomoči še manj.”

"Logoped nad depresijo"

Na Zbornici kliničnih psihologov Slovenije opozarjajo na zaskrbljujoče nazadovanje standardov skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Bernarda Dobnik Renko, specialistka klinične psihologije, opozarja na posledice poleti sprejete spremembe standardov: “Če smo neposredno slikoviti – za naše otroke je torej dovolj dobro, če depresijo zdravi logoped in naglušne uči govoriti psiholog, če po travmatični izgubi starša sedemletnik na psihološko pomoč čaka osem mesecev in če dveletnika s težko razvojno motnjo vozijo na obravnave k specialnemu pedagogu, ki je od njegovega doma oddaljen eno uro vožnje.”

Po ocenah epidemioloških raziskav je v Sloveniji približno 40 tisoč otrok in mladostnikov, ki bi potrebovali strokovno psihološko pomoč.