6. januarja 1941, ko je bila Evropa že v primežu druge svetovne vojne, je predsednik takrat še nevtralnih Združenih držav Amerike Franklin Delano Roosevelt v letnem nagovoru pred kongresom definiral štiri svobode, ki bi jih morali biti deležni vsi ljudje zemeljske oble.

Medtem ko so fašistični diktatorji in drugi totalitarni režimi obvladovali vse večji del sveta, je bilo treba teoretično vzpostaviti drugi pol. Zakaj se borimo proti fašizmu in totalitarizmu, zakaj zagovarjamo demokracijo? Odgovori na ta vprašanja v tistem času niso bili samoumevni. Po uspešni invaziji Tretjega rajha na Francijo je v portugalskem časniku O Comércio do Porto vzniknil naslov "Vojna je slaba reklama za demokracijo". Takratni portugalski diktator Antónia de Oliveira Salazar je odkrito gojil prijateljske odnose s Franciscom Francom, Adolfom Hitlerjem in Benitom Mussolinijem.

In kako je Roosevelt narisal ideološko mejo? Svoboda govora, svoboda veroizpovedi, odsotnost (materialnega) pomanjkanja, odsotnost strahu (političnega in vojnega preganjanja). To je bilo to. Štiri široko opredeljene svobode, ki so postale temelj Atlantske listine in Organizacije združenih narodov. Govor je na politični ravni zastavil smernice družbenega razvoja Zahoda. S teh smernic smo pogosto skrenili, pravice pogosto pohodili, a splošna smer je ostala.

Slovenci smo večkrat izrazili, v kakšni državi želimo živeti. Na začetku devetdesetih smo postali gospodarji na svoji zemlji in se obrnili k Zahodu. To smo leta 2004 z množično podprtim vstopom v EU dosegli. Takrat sem, še kot najstnik, glasoval za vstop v unijo. Danes bi glasoval enako. Kajti EU, sicer daleč od popolne zveze, je namreč dedič naštetih vrednot.

Foto: Epa kip Franklin Delano Roosevelt

Vse bolj pogosto slišim ostre kritike na račun delovanja EU. Tako s strani politike kot navadnih smrtnikov. Ljudje opozarjajo na nepravilnosti in napake, ki jih je seveda na pretek: na upravnem, kulturnem in gospodarskem področju. Le kako bi lahko bilo v poplavi različnih držav in kultur drugače? A prednosti EU, vsaj zame, pretehtajo. Združena Evropa odpira kopico izobraževalnih, kariernih, poslovnih in drugih priložnosti.

Staro celino so v preteklih stoletjih zaznamovale vojne med največjimi silami. Francozi, Angleži, Španci, Nemci (v različnih nemško govorečih državah) in drugi so si bili pogosto v laseh. Povodi za vojno so bili politični, gospodarski ali verski, motivi pa skoraj vedno enaki - šlo je za denar in oblast. Odkar so države sedle za skupno mizo, kjer se sklepajo milijonski in milijardni posli, vojn ni. Če se komu skoraj osemdesetletno stanje miru med največjimi narodi Evrope zdi normalno, ni seznanjen z zgodovino. Seveda pri sklepanju omenjenih poslov pogosto trpi mali človek, a ta je v neprestanem boju za prevlado, zaznamovanem z oboroženimi spopadi ter posledičnimi lakotami in epidemijami, trpel še bolj.

In zdaj ta nesrečna Ukrajina. Slednja želi na Zahod. Država, v zadnjih tridesetih letih omadeževana z energetsko korupcijo in državnimi udari, si želi novih perspektiv za njeno mladino. Pri tem je trčila ob interes Rusije, ki Ukrajino in Belorusijo vključuje v svoj vplivni krog in ostro zavrača vsako približevanje Evropi in Natu. Le spomnite se Gruzije ...

V realnopolitičnem pogledu Rusi ne počnejo ničesar, česar niso počele zahodne velesile. Le da so slednje "harale" na Bližnjem Vzhodu, Srednji Aziji ali Severni Afriki in tam uveljavljale svoje interese. In takrat so mnogi navadni evropski državljani (in redki politiki) to obsodili. Po mojem mnenju pravilno. Igranje z življenji prebivalcev šibkejših držav zaradi dostopa do poceni nafte ali ugodnega strateškega položaja je zavržno dejanje. Enako je z rusko invazijo na Ukrajino.

Foto: Epa Vladimir Putin

In potem sta tu lik in delo Vladimirja Putina. Nekdanji agent KGB naj bi imel črna pasova v dveh borilnih veščinah, z lokom lovi medvede, jaha konja "zgoraj brez", se kopa v ledeni vodi, v televizijskih prenosih ošteva neposlušne direktorje javnih podjetij, na hokejskih tekmah zabija gole največjim zvezdnikom tega športa. Zares impresivna podoba vsemogočnega in odrešujočega voditelja.

Putin je na oblasti že dve desetletji. Zanj se je, da bi lahko ohranil moč, spremenila ustava. Opozicijski voditelji so pogosto za zapahi ali pa delujejo iz tujine. Odvijajo se neskončni sodni procesi proti odklonskim oligarhom, katerih vzpon je omogočil prav 
Putinov režim. Da je Rusija, kljub internetu in močnem gospodarskem sodelovanju z Evropo še vedno medijsko precej omejena, nam je pokazal primer v Ukrajini živeče ženske, ki ji v Rusiji živeča mati ni verjela, da ruske sile obstreljujejo urbano naselje.

Veliko mojih znancev našega aktualnega premierja Janeza Janše ne prenese. V njem vidijo diktatorja, nekateri celo fašista, Slovenijo z njim na čelu pa kot represivno državo. Toda obenem mnogi opisani Janševi nasprotniki na Putina gledajo pozitivno. Češ, to je pravi voditelj. Ob takšnih ocenah, ki prihajajo celo iz ust univerzitetno izobraženih družboslovcev, se lahko človek le nasmehne. Malce zgodovinske perspektive ne bi škodilo ...

Morda še bolj pereče vprašanje kot povojna Ukrajina je usoda Rusije. Je mogoče ogromno državo, z velikim interesnim območjem v Srednji Aziji in Vzhodni Evropi, sploh držati skupaj na "evropski" način? V Rusiji je več kot sto narodnostnih manjšin, na ducate različnih veroizpovedi, kopica območij s separatističnimi težnjami. Lahko državi, katere gospodarstvo bazira na izvozu energentov in kjer so se določeni ljudje na ta račun pravljično obogatili, sploh vlada drugačen človek kot Putin? Lahko Rusija, kakršna je danes, sploh obstane brez močne osrednje figure? Kaj bi se zgodilo, če bi razpadla država, ki ima v svojem arzenalu več kot 4.000 aktivnih jedrskih konic? In kdo lahko stopi v Putinove čevlje?

Foto: Epa Vladimir Putin

Danes, kljub poplavi informacij in množici novičarskih kanalov, veliko ljudi ne zmore ali noče razmišljati s svojo glavo. Potrebujejo razne vladimirje, janeze, roberte, alenke, mateje, tanje ali josipe, da jim povedo, kako naj razmišljajo. Bolje bi bilo, da bi od politikov zahtevali učinkovito in transparentno upravljanje okolja, sredstev in potencialov. In da bi njihove ideološke usmeritve, v kolikor niso ksenofobne ali diskriminatorne, pustili vsaj malo ob strani. 

Ne želim živeti v državi, kjer je politična moč osrediščena v samovoljnem posamezniku, ki se oblasti oklepa kot pijanec plota. Kjer predsedniku in oligarhom nenaklonjeni novinarji izginjajo, postajajo žrtve zastrupitev ali sumljivih prometnih nesreč. Kjer je delovanje opozicije ohromljeno, kjer predsednik na predvolilna soočenja pošilja svoje pribočnike (Putin se soočenj ne udeležuje, on je "nad" dnevno politiko), kjer je velika večina bogastva, še bolj kot je to slučaj pri nas, v rokah peščice vplivnežev. Ne želim živeti v državi, kjer ima politični vodja status polbožanstva in kjer je njegova volja merilo vsega. Ne želim živeti v državi, ki omejuje svobodo govora.

Ne želim pametovati. Rusi naj imajo svoje, njim všečne voditelje. Največja država na svetu nikoli ni bila demokratična. In zaradi mene ji tudi nikoli ni treba biti. Nisem za "uvažanje demokracije", kakršnega so v Iraku, Afganistanu ali Libiji uprizorili Američani in njihovi zavezniki. O vladavini v Rusiji naj odločajo prebivalci Rusije. O vladavini v Ukrajini naj odločajo tam živeči ljudje. O vladavini v evropskih državah pa bomo odločali Evropejci. In prav je, da branimo svoje vrednote in svojo ureditev, svoj način življenja. Zame je EU, vsaj v ustroju zdravstvenega in socialnega sistema, precej bolj prijazna do svojih prebivalcev kot je večina zveznih držav v ZDA. Sistemi se od države do države seveda razlikujejo, toda če vzamemo povprečje, je življenje v razvitejšem delu stare celine vendarle človeka dostojno življenje. 

V Sloveniji imamo supervolilno leto. Informirajte se o kandidatih in programih. Izrazite svojo voljo. To ni nekaj samoumevnega.

Foto: Epa napis "otroci"