Foto: Nik Rovan kolumnisti 06.04.11 Tjasa Pureber, foto: nik rovan Šolski sindikati skočijo v zrak vsakič, ko poskuša država poseči v normative, ki urejajo, koliko učencev je lahko v razredu. V javnosti je to praviloma prikazano kot skrb za službe; in čeprav gre deloma seveda tudi za to, ne moremo spregledati dejstva, da se ukvarja z enim temeljnih vprašanj, s katerim se danes spopada šolstvo: kako omogočiti, da se posameznik v sistemu lahko razvije ob zadostni podpori učiteljev. Zato država že nekaj časa uvaja različne ravni učenja, ki omogočajo delo v manjših skupinah, kjer se učitelji lahko bolj posvetijo učencem. Ena izmed praktičnih oblik tega načela je seveda šolanje na domu. V tujini razširjen koncept, ki temelji predvsem na politični kritiki šolskega sistema, pri nas še vedno vzbuja nezaupanje in odpira vrsto vprašanj.

Kritično. Po eni strani drži, da otrok tako dobi veliko pozornosti in priložnosti, da razvija svoje talente. A številni opozarjajo, da lahko hitro nastane težava zaradi pomanjkanja stikov z drugimi otroki ter nezadostni socializaciji. Čeprav je to gotovo izziv, ne moremo mimo dejstva, da šole danes skozi proces socializacije proizvajajo predvsem ljudi, ki se stapljajo v povprečnost; ta koristi vladajočemu razredu, saj ne preizprašuje osnovnih odnosov nadzora, dominacije in samoumevnosti socialnih nepravičnosti. In čeprav se del staršev za šolanje na domu verjetno odloči iz praktičnih razlogov, ne moremo zanemariti dejstva, da s tem številni izražajo tudi nestrinjanje z obstoječim družbenim redom.