Prazniki so po mnenju Mrgoleta nek kulturni obrazec povezovanja, izražanja bližine, naklonjenosti.
"Teme so dom, domačnost, toplina, pripadnost ... to je duh tega prazničnega časa. Imamo neke prijetne občutke glede odnosov z bližnjimi, ki izhajajo iz našega otroštva in naše navezanosti. To je zame tudi bistvo tega praznovanja," pravi Mrgole.
Funkcija decembrskih dobrih mož je po njegovem mnenju nagovoriti otroške želje, ki so v jedru povezane z bližino in doživetjem nečesa posebnega, presežnega. Industrija izdelkov za otroke pa je tu našla zelo dobro tržno nišo.
"Menim, da vsi starši kupujemo iz te fantazije otroškega spomina, kako lepo je to doživeti," priznava.
Otroci včasih tekmujejo, kdo je dobil dražje darilo
A otroci včasih tudi tekmujejo v tem, kdo je dobil večje, dražje darilo. Mrgole ocenjuje, da gre v mnogih primerih bogato obdarovanih otrok pravzaprav za kompenzacijo za tisto, kar bi otroci potrebovali - prisotnost staršev, a ti otrokom niso na voljo, so odsotni, cele dneve v službi.
"Jaz funkcijo teh strahotnih želja razumem kot strahotno pomanjkanje več prisotnosti staršev, več povezanosti z njimi," dodaja Mrgole.
Otroci pogosto darila v prazničnih dneh dobijo ne le od staršev, ampak tudi od širše družine, v službah staršev, v vrtcih oz. šolah, na javnih dogodkih in še kje. Mrgole to opisuje kot "posiljevanje želje ali celo zlorabo razvijanja želje".
"Želja mora vznikniti, to zasipavanje otrok pa jim prepreči, da bi želja sploh vzniknila. Ti otroci dobijo vse in si ničesar več ne želijo. Otroci darilo odvijejo, ga pogledajo, potem pa se preselijo na novo stvar. Ti otroci se sploh ne znajo igrati, ne vedo več, kaj si želijo, želje jim ustvarjajo reklamni oglasi med risankami na televiziji," razmišlja Mrgole, ki dodaja, da je tu odgovornost odraslih. "Ne morejo otroci odločati, koliko bodo dobili daril, ampak je to odgovornost odraslih, zlasti staršev," dodaja.
"Univerzalnega recepta ni"
"Pri nas sva na primer z ženo določila neke okvirje, kdo kaj prinese - Miklavž je izpolnil majhno osebno željo, božiček je prinesel nekaj za družino, dedek Mraz pa je prinesel oblačila ali kaj drugega, kar je posamezen družinski član potreboval. Midva sva to držala kot naše družinsko pravilo in večinoma smo se z zunanjimi, ki so najine otroke želeli obdarovati, nekako uskladili, nisva pa jim vsiljevala svojih prepričanj. Drugače pa je bilo pri nas praznovanje vedno obred druženja, skupaj smo se usedli za mizo in imeli nekaj posebnega," opisuje Mrgole.
"Po mojem mnenju je ena stvar, ki si jo otrok želi, dovolj za darilo in ne potrebuje desetih daril. Presoditi moramo tudi, kakšno je želeno darilo - ali je to nekaj, kar ga bo spodbujalo v njegovi radovednosti ali pa ga bo še bolj zamorilo," svetuje.
Kot pravi, odrasli pozabljamo, da naj bi nam vse materialne stvari, ki jih kupujemo, služile za večjo kakovost življenja, ne pa za to, da jih samo imamo.
dezurni@zurnal24.si