Nekdo, ki je vse življenje delal, da bi sebi in svojim otrokom omogočil boljši jutri, zdaj v domu živi kot študent – gleda na vsak evro, komaj si privošči najemnino (ali pa mu jo morajo plačevati svojci) in si stranišče deli s petimi cimri. Nekaterim je sicer všeč, da imajo družbo, da se imajo s kom pogovarjati, vendar ni prav, da si človek v jeseni življenja ne more omogočiti dostojnega bivanja.

Sramota

Starostniki, nagneteni v šestposteljni sobi, so sramota za državo. In država niso funkcionarji in ministrstva, ampak vsi mi. Vse nas bi moralo biti sram, da se pred volitvami za šankom ali ob družinskem kosilu ukvarjamo z (ne)prodajo državnih podjetij ter aferami in premoženjem politikov, pozabljamo pa na socialno stisko, ki jo doživlja vse več ljudi okoli nas. Državljani smo tisti, ki moramo politikom narekovati politiko in jim jasno povedati, kaj so prioritete – da je povsem nesprejemljivo, da so družine brez strehe nad glavo, da imamo več kot 270 tisoč ljudi pod pragom revščine, da so umirajoči prepuščeni samim sebi ali svojcem, ki ne morejo skrbeti zanje ... Nikar ne tarnajmo, da nimamo socialne države, ampak jo (znova) naredimo: dajmo vedeti, da nam je mar za sočloveka, kajti člen v ustavi brez jasne volje ljudstva ni vreden nič.

Ker če ne, se bo kmalu zgodilo, da bodo morali starostniki živeti pri družinah svojih (brezposelnih) otrok, ki bodo tako še težje zbrali za najemnino premajhnega stanovanja.

Komentar se nanaša na članek: Imajo komaj za podstandard.