Kaj bi rekel nekdanji predsednik republike Milan Kučan 26. junija 2011? Najbrž nekaj podobnega kot piše v podnaslovu. Zato uživajte ta konec tedna in pomislite na najlepše dogodke, ki vas spominjajo na domovino: osamosvojitvene dni, uvedbo tolarja, prosto potovanje po dobršnem delu Evrope ali pa na zmage Primoža Peterke in Tine Maze, na prodor majcene Slovenije na velika nogometna tekmovanja, med največje velesile sveta.

Slovenija je po 20 letih znova na razpotju. Eksistenca države, njenih državljanov in slovenskega naroda je spet ogrožena politično, le da tokrat ne od zunaj, temveč od znotraj. Sloveniji se je preprosto zgodilo to, kar se je mnogim državam po velikih političnih preobratih. Veliki politiki velikih preobratov pogosto niso modri politiki, ko minejo veliki dogodki. Takrat je treba pokazati drugačno znanje. Še več, naši osamosvojitveni politiki niso znali vzgojiti svojih naslednikov. Ne na levici ne na desnici. Pahor po Kučanu in Rop po Drnovšku sta razočarala. Kdo in kdaj bo zamenjal večnega Janšo na desnici, lahko le ugibamo. Druge generacije modrih politikov v Sloveniji sploh še nimamo. Demokratični primanjkljaj se skriva v političnih strankah. Politiki pa vodijo tudi naše gospodarstvo. Zato smo v škripcih.

Vakuum vrednot. Ni težava v vrednotah. Velika večina državljank in državljanov te države natančno pozna prave vrednote in se jih tudi drži. Toda ne držijo se jih vodje, elita. To pa ljudi boli. Zato postajajo nostalgični. In razočarani. Predvsem pa negotovi, ker se bojijo za svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok.

V ponedeljek je nov dan. Potrudimo se vsi, da to stanje duha spremenimo.