Foto: Žurnal24 Polona Križnar Tadej je v času študija prišel v Ljubljano. Poln upanja, da mu bo uspelo. Delal je, kar je želel, vendar se mu je na koncu meseca komajda izšlo. Najemnine za majhna ljubljanska stanovanja so nesramno drage – 300 evrov in več. Prav tako so visoki stroški in teh je vedno več. Plače, no, niti ne plače, honorarji, so nizki. Meni, da tudi čez pet let ne bo dosti drugače. Da bi si v teh razmerah lahko kaj ustvaril.

V Prekmurju, kamor se seli, nima niti honorarne službe. Kljub temu se mu selitev preprosto izplača. Najemnine ne bo plačeval, stroški so nižji, službo bo lahko iskal ne le v Murski Soboti, temveč tudi v bližnji Avstriji.

Da ne bo pomote, s tem ni prav nič narobe, če se tako odločiš. Prav tako ni nič narobe, če mladi v iskanju sreče odidejo v tujino. Lahko da se bodo vrnili z novimi znanji in izkušnjami. Če jih bo seveda Slovenija znala sprejeti. Težava je, ker je vse več mladih v to prisiljenih. Pravzaprav so starši trenutno edini zavezniki mladih. Edini, ki rešujejo njihove težave in finančne stiske.

Država nima jasne strategije

Razmišljajo o jamstvu za mlade, ki naj bi vsem mladim omogočilo začasno zaposlitev ali usposabljanje. Medtem pa je brezposelnost med njimi vse večja. Lanskega decembra je bila največja od začetka krize.

Res je, da tudi mladi ne kažejo revolucionarnega duha, glasne želje, da bi kaj spremenili, temveč iščejo kompromise za udobnejše življenje. Vendar mladi so premladi za to. Za svoje sanje bi se še morali boriti.