Na splošno sem do trenutnega sistema prestajanja kazni pri nas izjemno kritična. Še bolj do, po mojem mnenju absolutno premilih kazni, ki jih sodišča pri nas izrekajo za najhujša kazniva dejanja. Pranje denarja, za kar je bil denimo obsojen dolenjski poslovnež Darij Južna, se mi zdi pač prehudo kaznivo dejanje, da bi ga lahko odslužili zgolj z delom v splošno korist.

Prihranek. Da ne bo pomote: zavedam se, da država s tem, ko ljudi namesto v zapor raje pošlje na družbenokoristno delo, marsikaj prihrani. Njim namreč ni treba plačevati dragega bivanja, prehranjevanja v zaporu in še tisoč različnih dejavnosti ali krožkov, ki jih lahko zaporniki obiskujejo med prestajanjem zaporne kazni. Ob nedavnih razpravah, da država zdaj razmišlja o tem, da bi tistim, ki zaporne kazni prestajajo le ob koncih tedna, to bivanje v zaporu zaračunavali, sva se s sodelavko zapletli v zanimivo debato. Ona prepričana, da nikomur ne moremo zaračunavati zato, da je lahko zaprt, jaz pa odločena, da bi za bivanje v zaporu morali brez izjeme plačevati vsi. Torej ne le tisti, ki prestajajo le tako imenovani vikend zapor. Ljudje, ki so bili kaznovani zaradi različnih kriminalnih dejanj in so zato pristali v zaporu, so se sami odločili, da bodo živeli nepošteno, mar ne? Zato se mi ne zdi prav, da visoke stroške njihovega bivanja zdaj plačujejo tisti, ki živijo pošteno in zgledno. Če kdo svojega bivanja ne more plačati, naj se mu v zaporu pač zagotovi toliko dela, da bo z mesečno plačo sam kril vse stroške.

Komentar se nanaša na članek z naslovom Vsako sodišče s svojo tarifo.