Na vaši spletni strani sem videl, da ste ravno ta teden organizirali že 50. prostovoljsko akcijo. Kdaj in kako ste te sploh začeli?
Zadnjih šest let sem živel v Singapurju, kjer so mi tamkajšnji red, čistoča in urejenost zlezli pod kožo. In ko sem se letos poleti vrnil na Jesenice, so me zelo motili grde fasade, zarjavele ograje in zanemarjena otroška igrišča. Rekel sem si, da moramo nekaj narediti. Začeli smo s preprostimi idejami. Najprej smo šli v južni del mesta, kjer je košarkarsko igrišče. Tam smo zbrusili koš, ga prebarvali, zamenjali mrežice in bil je kot nov. Seveda smo ga fotografirali in fotografijo objavili na Facebooku. Ljudje so bili presenečeni, češ, zakaj pa bi nekdo to naredil zastonj, saj imamo občino, ki bi morala skrbeti za to. Velika težava v Sloveniji je, da vsi čakajo, da bosta nekaj naredili občina in država. Vsi samo čakajo, in ker se nič ne zgodi, so jezni.
Vaša ideja, da se polepša mesto, se je razvila v humanitarno organizacijo.
Ejga – za lepše Jesenice je ime naše skupine. S pridevnikom lepše imamo v mislih vse, ne le dobrodelnosti. Nas recimo moti, da v mestu nimamo hostla in prenočišč. Zato smo organizirali javno razpravo, na katero smo povabili prvega direktorja ljubljanskega Hostla Celica, nekdanjo gospodarsko ministrico in predstavnike občine, ter mleli o tem. No, izkupiček je bil tak, da smo že locirali nekatere stavbe na Jesenicah, ki imajo potencial za razvoj v hostel.
Torej je pomoč v hrani le obstranski del vaše dejavnosti?
Mi širimo dobro voljo. Organiziramo dogodke, od kulturno-zabavnih do obdarovanja otrok. Barvali smo recimo ograjo ob Cesti železarjev, eni od glavnih cest na Jesenicah. To je bila ulica kot iz geta, tako grozno je bila videti. Nisem razumel, zakaj se že 30 let ni spremenila. Oktobra in novembra smo tam zbrusili vse ograje, jih očistili in prebarvali, zdaj pa so lepe svetlomodre. S tem pošiljamo simbolično pozitivno sporočilo: zdaj so lepe ograje, nekega dne pa bodo lepe tudi fasade in cela ulica. Ko smo nekega dne tam barvali, se je ustavil avto in gospod, ki ga je vozil, me je vprašal, kaj počnemo. Odgovoril sem mu, da smo prostovoljci in da barvamo ograjo. On pa je odvrnil: “Pustite – naj zgnije, kot je zgnila naša država.” Jaz sem se samo nasmehnil, ampak ta ograja predstavlja neke vrste simboliko. Bila je stara in gnila, mi pa smo v tem videli trenutno stanje države. Potem ko smo jo zbrusili in očistili, lahko rečemo, da predstavlja prihodnost Slovenije. To je naša motivacija, negativni komentarji nas ne ganejo. Ta dogodek pa dokazuje, kako so ljudje okuženi s politiko in negativizmom in kako se to prenaša v vsakdanje življenje. To poskušamo spremeniti.
Govorite o okuženosti s politiko in negativizmom. Gledate informativne oddaje?
Informativne oddaje v Sloveniji so zame inštrukcija za kolektivni samomor. Opažam, da so tisti, ki jih redno spremljajo, živčni, depresivni, pesimistični in apatični. Mi poskušamo prav to spremeniti. Prizadevamo si čim več časa preživeti na terenu in se trudimo širiti pozitivno energijo med ljudmi.
Na splošno je apatije v državi zadnje čase veliko.
Ja, res je. Tudi z našim delom včasih naletimo na negativne odzive, češ da imamo gotovo nekaj za bregom. Ampak mi to elegantno preskočimo in gremo naprej, ker nas konflikti ne zanimajo.
Vam mečejo tudi polena pod noge?
Seveda, predvsem del politike in določene javne ustanove. Sicer jih je malo, a nas dojemajo kot grožnjo. Mislijo, da s humanitarnimi akcijami pripravljamo platformo, s katero bomo šli na volitve. Toda mi se ne želimo prepirati, saj to samo jemlje energijo. Pred nekaj dnevi smo vsem poslali novoletne čestitke. To je profesionalnost, ki sem se je naučil v tujini – stvari se ne sme jemati osebno. Je pa velika večina nad našim delom zelo navdušena; vsak dan se nam kdo
pridruži.
Pa vas politika zanima?
Nikakor. Nobene povezave ni med nami in politiko. S tem ne želimo imeti nič. Vemo sicer, da so v naši skupini aktivni člani praktično vseh političnih strank. Dokler držijo svoja politična stališča zase in jih ne izpostavljajo javno, nam je za to čisto vseeno. Je pa zanimivo videti aktivistko PS in člana SDS, ki neseta hrano neki družini.
Kako izbirate ideje za projekte?
Različno. Pred kratkim so nas klicali iz neke jeseniške trgovine in dejali, da imajo sto zavitih daril, ter nas povabili, naj jih pridemo iskat in podarimo. Nesli smo jih v dom upokojencev, kjer smo priredili še manjšo zabavo, na kateri smo se družili in pogovarjali z varovanci doma. Domov pa smo šli z zelo mešanimi občutki. Naredili smo nekaj lepega, ljudje so bili veseli, zabolele pa so njihove besede, da jih otroci ne obiskujejo. Sicer pa – če pride kdo k nam iskat hrano, mu jo bomo dali. Poslušamo tudi očitke, da lahko ljudje z nami manipulirajo. Jaz ne bom preverjal statusa nekoga, ki prosi za pomoč; če lahko, naj oni s tem živijo.
Pravite, da veliko hodite po terenu. Kakšne so tam razmere?
Resnično se čuti, kako se je revščina zagrizla v življenje ljudi, zlasti tistih, ki so zaposleni v gospodarstvu. V javnem sektorju tega še ne čutijo toliko. Ti imajo redne in dobre plače, zato večina nima občutka za realnost. Ko pogledaš na drugo stran, imaš občutek, da si v neki afriški državi. Tako težko je. Ljudje odpirajo hladilnike in jokajo, da nimajo nič za jesti. Ko vidim take prizore, v meni zavre. Saj vendar živimo v Evropski uniji, ne v Kambodži! Upokojenskemu paru je recimo tukaj na Jesenicah prejšnji mesec grozila deložacija. Ko smo to izvedeli, nam je prekipelo. Kako lahko v 21. stoletju pred zimo na ulico postavijo dva upokojenca? Odzvali smo se z organizacijo dobrodelnega bazarja. Ljudje so prišli, se družili in nekaj kupili, mi pa smo tako zbrali denar za najemnino. Ta dogodek smo pripravljali en mesec in bilo je kot v pravljici. Moj brat je prišel v nabito polno dvorano in vprašal: “Pa kdo so ti ljudje?” Odgovoril sem mu, da so Jeseničani. On pa je odvrnil: “Ja, kje si jih pa našel?” Če se zvečer namreč sprehodiš skozi mesto, imaš občutek, da je izumrlo. Nikjer ni nikogar. Skratka, zbrali smo denar in takoj plačali dolgove občini, ki je lastnica stanovanja. Zdaj smo že pri drugi zgodbi. Tijanu, otroku z Jesenic, ki mora zaradi bolezni na zdravljenje v Združene države Amerike, pomagamo zbrati denar.
Torej stereotip o skoposti Gorenjcev ne drži?
Nikakor! To je dokaz (pokaže na velik kup zavitih daril, op. a.). Lahko pa vam pokažem tudi skladišče, kjer več kot tri tone hrane čaka na to, da jo razdelimo. Ljudje niso neumni – čutijo, da smo iskreni. Glede na to, da vse delamo prostovoljno, zastonj, je to, kar nam uspeva, res mali čudež. Mi na terenu vidimo, kakšna je kriza, in govorim za vso Gorenjsko, ne le za Jesenice. Zato smo presenečeni nad odzivom na naše pozive za pomoč.
Vas prizori revščine nič ne izčrpajo?
Seveda me. Ko vidiš, kako ljudje jokajo in pravijo, mi smo pošteni, radi bi le delali in za to dobili plačilo. Potem začneš razmišljati o politiki, korupciji, vseh dokapitalizacijah NLB ... Povsod sami lopovi, tukaj pa ljudje nimajo za kruh in mleko. To so trenutki, ko si na dnu. Energijo pa spet dobim, ko vidim odzive na naše akcije in želje ljudi, da bi pomagali.
Kaj naj si mislimo o državi, kjer morajo reveži skrbeti za reveže?
Ne razumem, zakaj ti reveži podpirajo lopove na oblasti. Neverjeten se mi zdi tolerančni prag Slovencev. Da kar trpijo, so tiho, obenem pa vsak dan poslušajo, kako se krade javni denar. Ne vem, kaj se bo moralo zgoditi, da bodo imeli ljudje
dovolj.
Ste si katero od vaših akcij posebej zapomnili?
Ja – urejanja in obnove jeseniške železniške postaje. Trajala je dva dni, bilo nas je več kot sto, delali pa smo skupaj z delavci Slovenskih železnic (SŽ). Posebna ekipa je ves mesec poslikavala podhod do peronov. Nisem mogel verjeti, da imamo lahko tako zanemarjeno postajo, zato sem na SŽ poslal pismo, naj mi dovolijo, da jo s prijatelji uredimo. Naslednji dan so me klicali, naj pridem na sestanek v Ljubljano. Tam so sedeli direktorji in me vprašali, zakaj sem poslal dopis. Povedal sem jim, da me je sram, ker je postaja videti tako klavrno, sploh ker je bil takrat tik pred vrati EuroBasket. Njihov odgovor je bil, da vandali vedno vse uničijo. Pa sem jim rekel, naj postavijo kamere in tako preprečijo vandalizem. Potem smo šli v akcijo. Če greste danes, nekaj mesecev po tem, tja, je postaja še vedno taka kot prvi dan po obnovi. Niti ene packe ni na zidu. Mogoče se je tudi miselnost vandalov spremenila, češ to so pa “naši” obnovili. Morda ravno zato ne uničujejo več.
Koliko je vseh prostovoljcev, ki pomagajo v teh akcijah?
V skupini na Facebooku je skupno 2.260 članov, tistih “lokomotiv”, ki predstavljajo ožje jedro, pa je okoli 40. Ti so neverjetni. Ko jih pokličeš, pridejo brez pomislekov. Zadnja dva meseca sta nas čisto izčrpala, zato se bomo januarja malce spočili. Predvsem bomo razmišljali, kaj lahko naredimo, spomladi pa gremo spet na teren.
Zakaj, mislite, je ta vaša ideja predramila toliko ljudi?
Ne vem. Nobenega načrta nismo imeli. Začeli smo z majhnimi stvarmi in ljudje so – kot kaže – v našem početju našli neko iskrico. Kapljica na kapljico in nastane reka. Facebook nam služi kot glavno komunikacijsko orodje za dogovarjanje in nagovarjanje. Dela pa se na terenu. To dvoje nam je zelo dobro uspelo povezati.
Vodite statistiko o tem, koliko pomoči ste zbrali doslej?
Oktobra in novembra smo zbrali več kot 3,5 tone hrane in kozmetike. Več kot sto gorenjskih družin je dobilo pomoč. Tudi zdaj imamo v skladišču več kot tri tone pomoči, ki jo bomo med koncem tedna in naslednji teden poslali na teren.
Menite, da bi se dogodki odvili tako, kot so se, tudi če bi akcije začeli v katerem drugem kraju, ne na Jesenicah?
Ne vem. Dejstvo pa je, da je pri nas sovražnik položnica. Ne Bosan'c, Srb ali Slovenec. Ljudje so to spoznali. Če ne bomo držali skupaj, bomo propadli vsi, tako Bosanci kot Srbi in Slovenci.
Bravo, človeku se vidi da je prišel od drugod. V Sloveniji je že res toliko apatije in negativizma da je …
vse pohvale Ahmedu in vsem aktivnim članom....;)
Respect!