Že sem slišala koga reči, da je neodgovorno vpisati doktorski študij, nato pa brezpogojno pričakovati takšno ali drugačno državno oziroma evropsko sofinanciranje. Mogoče, a na žalost niso imeli vsi bodoči doktorski študenti možnosti predhodno besno varčevati, da bi lahko plačali devet tisočakov šolnine. Morda so morali v času dodiplomskega študija plačevati najemnino svojim študentskim stanodajalcem (na črno, seveda), morda so stari med 25 in 30 leti, pri čemer seveda nimajo dneva delovne dobe, saj so se pri delodajalcih prekladali z brezpravnega študentskega dela (za katerega so se z vsemi sredstvi bojevale prav njihove stanovske študentske organizacije) na avtorske pogodbe in espeje z bruto iztržki v višini minimalne plače.

Sistemsko. Kot je pred kratkim že zapisal moj kolega v sobotni kolumni – ljudje ne želijo sociale (ali v našem primeru brezpogojnega sofinanciranja šolnine) za vsako ceno, ljudje si v resnici želijo delati za pošteno plačilo in z ustreznimi pravicami. In če bi uredili nekatere zgoraj omenjene probleme študentov, bi si marsikateri morda lahko v svojih poznih 20. letih tudi že privoščil desettisočevrsko šolnino za doktorat. Konec koncev je znesek v primerjavi s preostalim zahodnim svetom razmeroma nizek. In prav zato bi bilo pogubno, če bi, dokler celostno ne uredimo položaja študentov oziroma mladih, takšno sofinanciranje izgubili. Sedem milijonov evrov na leto, kolikor je vreden razpis, manj ogroža javnofinančno sliko države kot pa 25 odstotkov brezposelnih med mladimi.