Akterji, ki so sklepali energetski posel desetletja, so se odrezali celo slabše kot pri zloglasnem (petkrat manjšem!) poslu nakupa patrij. Pri teh si je država izpogajala vsaj protidobave.
Tako razen nekaj podjetij, ki na gradbišču v Šoštanju izvajajo gradbena dela, in Trima, ki bo Alstomu prek izdelkov prodal tudi svoje znanje, Francozi pri nas ne bodo najemali ravno veliko slovenske pameti. Pa tudi odpuščenim pridnim delavskim rokam Vegrada, SCT in drugih propadlih gradbenih podjetij ta projekt ne prinaša vsaj začasne svetlejše prihodnosti.
Alternative. Poleg nevladnikov, ki po mojem mnenju upravičeno udrihajo čez projekt, pri katerem izza vsakega vogala štrlijo le (parcialni finančni) interesi, je zelo umestno vprašanje, ali si v krizi take nespametne projekte lahko privoščimo. In kdo (tudi od politikov!) bo za to odgovarjal?
Za tehnološki in trajnostni razvoj države, okolje doline in slovensko pamet, ki pride s tehniških fakultet, pa bi bilo veliko bolje, če bi v Šaleški dolini namesto Teša 6 postavili na primer tehnološki center za solarne tehnologije in tri tovarne – slovensko Silicijevo dolino fotovoltaike.
Resnica pa je, da pri nas “nihče tako celovito ne gleda na naložbe, ker vsak gleda na svoj interes”, mi razloži ekonomist, ki si je od blizu ogledal precej takih nacionalnih investicij.