Jutri bo 8. marec, mednarodni dan žena. Res? Praznik ne bo najmanj za tri: dve sta se konec tedna pred nasilnežema branili sami – morda se bo celo izkazalo, da je katera od njiju pravico vzela v svoje roke. Policija tudi tri leta po sprejemu zakona o preprečevanju družinskega nasilja položnice zaradi kršenja javnega miru deli tako žrtvam kot nasilnežem. Nasilje je dolgo trpela tudi Vida Mavrer. Njen nekdanji soprog trdi nasprotno. A njuna, v vsem nasprotujoča si mnenja, se srečata na isti točki: pri počasnih sodiščih.

2005. Ironično, njuna kalvarija se je začela istega leta, ko je bil ustanovljen edini oddelek družinskega sodstva. Torej, od leta 2005 čakamo na družinsko sodišče. Takšno, ki ne bo izvrševalo sklepov o izvršbi otrok, kot bi rubilo pohištvo. To bi lahko videli v primeru koroške deklice, če ne bi pravice v svoje roke vzel dekličin oče, ker je obstoječe institucije ne znajo zaščititi. Koroška sodnica je prostodušno razložila, da 9. člen zakona o izvršbi in zavarovanju določa, da pritožba in ugovor postopka ne zadržita, če v zakonu ni določeno drugače. To, da predodelitev otrok opravljajo s policijo in sodnimi izvršitelji, zakonodajalca očitno ne moti. Proti nečloveškim sodbam si nihče ne upa nič povedati – razen njihovih žrtev. Sodniki so neodvisni, zakoni neživljenjski, družinskega sodišča nismo sposobni ali nočemo oblikovati. V Sloveniji smo, kot kaže, neodvisni od zdrave pameti. Zato je vse več državljanov prisiljenih pravico vzeti kar v svoje roke.