Zakaj je ugled sodstva v družbi tako slab? 


Ugled vseh institucij, ki temeljijo na avtoriteti, je razmeroma nizek. Verjetno je tako tudi zaradi včasih nerealnih pričakovanj. Od sodstva se celo pričakuje, da bo reševalo tako gospodarske kot socialne stiske. Moram poudariti, da je temeljna težava v tem, da se sodstvo včasih prepočasi odziva. Predvsem merim na to, da bi morali postopki potekati hitreje.

Je to prva naloga, ki bi povečala ugled? 


V prvi fazi bi morali hitreje teči postopki v gospodarskih pravdah in insolvenčni postopki. Ugotavljamo, da je tu največ težav. Hitreje bi morali potekati tudi postopki v kazenskih zadevah, zlasti najzahtevnejše zadeve, povezane z gospodarskim kriminalom. Zakon o kazenskem postopku namreč daje sodnikom ustrezna orodja, tako da je mogoče precej učinkoviteje voditi te postopke in hkrati zagotoviti elementarno poštenost postopka.

Pred časom ste poudarili, da od sodnikov pričakujete več vsebinskega odločanja in to, da manj časa posvečajo procesnopravnim vprašanjem ...


V zadevah, ki so pomembne z vidika varovanja in razvoja vrednot v družbi, se pričakuje tudi prispevek sodstva. Naše vodilo je, da je zadevam treba posvetiti toliko pozornosti, kot jim gre glede na njihov pomen, in razbremeniti sodnike za odločanje v zadevah, ki so dejansko pomembne.

Sodniki naj sodijo, odločajo. Vse preostale naloge pa naj opravijo strokovni sodelavci, sodniški pomočniki ali vpisničarji in drugo pomožno osebje.

Ali se z bolj vsebinskim odločanjem ustvarja pozitivnejša sodna praksa in veča ugled sodstva?

Ljudje imajo jasno vgrajen občutek za to, kaj je prav, in tudi za pravičnost. Če pa odločbe sodišč doživljajo, kot da so nepravične in če je teh odločb preveč, to negativno vpliva na verodostojnost sodstva. Velikokrat pa ljudje določenih podrobnosti, ki so v postopkih, ali celo delovanja sodstva nasploh niti ne poznajo. Mnogi ne razumejo niti delitve vlog. Prepričani so, da bi sodstvo denimo moralo opravljati tudi tožilsko vlogo. Sodstvo je tu zato, da razsodi v sporu med dvema strankama.

Koliko sodnikov imamo ta trenutek v državi? 


Po zadnjih podatkih imamo 978 sodnikov. Leta 2010 jih je bilo največ –1.095. To pomeni, da se je njihovo število v zadnjih treh letih zmanjšalo za 117. Lani pa smo ostali še brez 250 zaposlenih, sodnega osebja.

Pa je mogoče določiti odstotek sodnikov, ki so najuspešnejši? 


To je težko in nehvaležno. Kot pri vsakem poklicu imamo sodnike, ki so izjemno uspešni. Pri tem mislim predvsem kakovost, pa tudi količinske rezultate njihovega dela. Dobršen del sodnikov dela tako, kot se od njih pričakuje. Nekateri pa pod temi pričakovanji.

Kakšen pa je za vas uspešen sodnik? 


To je človek, ki je osebnostno in profesionalno pošten, objektiven in ustrezno strokoven ter čuti afiniteto do sodniškega poklica, je poklicu predan in opravi toliko dela, kolikor ga kakovostno zmore. Hkrati pa je toliko avtonomen, da bo odločil skladno s svojim strokovnim prepričanjem in občutkom za to, kaj je prav, ne glede na pričakovanja javnosti.

Koliko sme na odločanje sodnika vplivati javnost? Ali se sodnik čuti kaj bolj obremenjenega, če ali ko sojenje spremljajo novinarji?

Na odločitve sodnika odmevi v javnosti ne smejo vplivati.

Ampak skoraj vsi obdolženci v odmevnih postopkih se v zadnjem času zagovarjajo, češ da so sodni postopki proti njim posledica medijskih ali političnih konstruktov ...

Foto: Anže Petkovšek Branko Masleša V laični javnosti se poskuša ustvariti vtis, kot da na odločitve sodnikov vpliva velik medijski pritisk. Sicer res ni mogoče povsem izključiti, da ne bi bil mogoč kakšen posamičen primer, vendar ga ne poznam. Ampak celovito gledano: javnost na samo odločanje sodnika ne more in ne sme vplivati. Sodnik mora biti toliko avtonomen in imeti tolikšno integriteto, da izključi zunanje vplive in odloči zgolj na podlagi dejstev, ki jih ugotovi v postopku.

Koliko pa so sodniki samokritični in kritični do dela svojih kolegov? 


Poskušamo doseči, da bi bili sodniki samokritični. Kdor dela, dela tudi napake. Pri tako ogromnem številu zadev se temu ni mogoče izogniti. Seveda pa mora biti teh napak čim manj in strankam ne smejo povzročati nepopravljivih škodljivih posledic.

Koliko je star najstarejši nerešeni primer? 


Takih primerov je kar nekaj. Določena specifika je pri zapuščinskih zadevah. Običajno so to že zaključene zadeve, a se nenadoma najde neko premoženje, zaradi česar se postopek spet odpre. Ta primer je potem le navidezno nerešen in toliko star. Nerešene so tudi nekatere zadeve, ki so se vlekle desetletja; predvsem nekatere nepravdne zadeve, za kar sicer ni nobenega opravičila. Ena naših prioritet je prav zato reševanje teh starejših zadev. Lani je bilo sicer že precej primerov rešenih.

Koliko denarja, časa in dodatno zaposlenih sodstvo še potrebuje, da se dokončno znebi sodnih zaostankov?

Upoštevamo šibke finančne zmožnosti države. Minili so že štirje meseci letošnjega leta, tako da za preostanek leta pričakujemo za okoli milijon in pol evrov finančnega vložka države, za drugo leto pa nekoliko več kot dva milijona evrov tega vložka. S temi sredstvi lahko bistveno izboljšamo stanje in nevtraliziramo negativne učinke zadnjega drastičnega zmanjšanja zaposlenih. Nismo se upirali zmanjševanju zaposlenih, smo pa predlagali, da se to stori postopoma. Okoli 250 sodelavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje, je bilo zaposlenih za potrebe izvajanja projekta reševanja sodnih zaostankov. Nikjer v državni upravi ne boste našli tako dramatičnega reza, kot se je zgodil v sodstvu. Pa se kljub temu trudimo zadeve reševati z enako dolgimi koraki kot v preteklih letih.

Sodniški poklic je sicer že tako precej slabše plačan v primerjavi denimo z odvetniškim ...

Tisti, ki si je izbral poklic sodnika, ne bo obogatel. Ampak kar tako posplošiti, da so plače slabe, ni mogoče. S tako trditvijo se ne strinjam. Treba je vendarle izhajati iz trenutne realnosti. Plače so redne, mandat je trajni, kar daje nujno gotovost in neodvisnost sodniku. Mislim, da so tudi plačni razredi prilagojeni zahtevnosti sodnikovega dela in omogočajo napredovanje. Tisti, ki si sodniški poklic že v izhodišču izbere samo zaradi plače, pa ni pravi sodnik.

Foto: Anže Petkovšek Branko Masleša Kaj pa sodnika potem lahko motivira za delo? 


Sodnika mora motivirati strokovni izziv. Pritegniti ga mora reševanje zahtevnih zadev, v katerih lahko izkaže odnos do vrednot, ki so pomembne tudi za delovanje celotne družbe. Doseči moramo premik, da bodo take zadeve sodnike privlačile. Dejstvo pa je, da ko imaš v omari več sto stvari, je zelo težko na tak način pristopiti k reševanju.

Kakšen odnos imate z ministrom za pravosodje? 


Politika deluje po svojih pravilih, skladno z retoričnim diskurzom. Želi hitre učinke, ki jih lahko pokaže. Zato se včasih zavzema za rešitve, ki ne izhajajo iz splošne pojavnosti, ampak temeljijo na izkušnjah posameznih, pogosto osamljenih ali izjemnih primerov. Sodstvo je sistem, ki je tog, rigiden in ne prenese naglih sprememb. Ni ga mogoče primerjati z upravo in načinom njenega delovanja. Tam namreč velja jasno načelo subordinacije, česar pa v sodstvu ni. Sodniki so pri svojem delu neodvisni.

Ali so se torej tudi zaradi nerazumevanja razlik v delovanju obeh sistemov dogajali nesporazumi med prejšnjo vlado in sodstvom?

Na nekatere odzive o delovanju sodstva smo se morali odzvati, ker smo ocenili, da so šle zadeve – z vidika delitve oblasti – nekoliko čez rob. In zato smo se odzvali. Tudi sam se zavedam, da so potrebne določene spremembe, vendar s tehtnim premislekom. V prvi fazi naj se v zakon o sodiščih in sodniški službi vnesejo samo tiste rešitve, ki so nujne in bi lahko dale sodnemu sistemu dodaten zagon. Takih sprememb je kar nekaj. S premislekom in z jasno definiranim ciljem, ki ga želimo doseči, pa se je treba lotiti mreže okrajnih sodišč. Zdaj je okrožje temeljna celica, kjer naj bi predsednik okrožnega sodišča skrbel tudi za prerazporeditve, da bi bilo delovanje okrajnih sodišč učinkovitejše. Kadrovske vire je torej mogoče uporabiti na področju celotnega okrožja in tudi specializirati sodnike.

Pa se z ministrom Senkom Pličaničem še razhajata glede tega, kaj so nujne spremembe v sodstvu? 


Mislim, da ima minister potreben posluh za spremembe. Temeljna težava pa nastane takrat, ko hoče imeti politika hitre učinke. Sodstvo ni sistem, v katerega je z velikimi spremembami mogoče pogosto in neodmerjeno posegati. Jasno je treba določiti prioritete. Če so težave prevelike, jih je treba reševati postopoma, eno za drugo – in jih reševati toliko, kot jih je mogoče obvladati. Ni pa se mogoče kar brezglavo zaletavati v celotno problematiko, ker so učinki lahko še slabši. Stanje v sodstvu je tudi posledica premalo domišljenih posegov in včasih neustreznega odnosa politike. Predvsem pa je treba sproti in dovolj odzivno zagotavljati pogoje za tekoče delovanje že obstoječega sistema.

Ali sodniki od pravosodnega ministra pričakujejo, da jih bo vedno in v vsaki situaciji zaščitil? Ali sprejemajo tudi njegovo kritiko?

Nobenega razloga ni, da če minister ugotovi, da določene stvari ne delujejo, kot bi morale, uporabi svoje pristojnosti in zahteva nadzor nad delovanjem sodne uprave. Dobrodošla je vsaka konstruktivna in odmerjena kritika, usmerjena v reševanje težav. Sodstvo ni in ne sme biti sistem, ki bi denimo živel v nekem nedotakljivem slonokoščenem stolpu. Sodstvo mora biti deležno tudi kritike javnosti, ko je ta na mestu. Vendar pa morajo biti te kritike uravnotežene. Upoštevati morajo tudi pozitivne premike.