Zadnje odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi s krediti v švicarskih frankih izrecno odstopajo od stališč vrhovnega sodišča pred letom 2023, nasprotujoče in spreminjajoče odločitve vnašajo negotovost v slovenski pravni red, posebej še z  retroaktivno razlago vsebine zakona, opozarjajo v Združenju bank Slovenije.

Dodajajo, da še trenutni zakon o potrošniških kreditih ne zahteva tolikšnega obsega informacij kot za sodišče ob bank zahteva za nazaj, takrat veljavni zakon jih je pa še manj. Menijo, da nova sodna praksa spodbuja moralni hazard.

Utemeljitve in stališča vrhovnega sodišča kažejo na nepoznavanje bančnega področja.

Stališče vrhovnega sodišče v zadnjih odločitvah popolnoma drugačno kot leta 2018, navajajo v združenju bank. Določili so "izrecen in konkreten način, kot edini način, kako bi po njegovem mnenju morala biti izpolnjena pojasnilna dolžnost. Ne glede na to, da tako ekstenzivnega načina izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni predpisovala niti zakonodaja v času sklenitve kreditne pogodbe niti ga ne predpisuje današnja zakonodaja niti ni v skladu s stališčem, ki ga je VSRS zavzelo leta 2018. VSRS je v letu 2018 tak način predpisovanja izpolnitve pojasnilne dolžnosti označilo kot nasprotujoče ustavni prepovedi povratne veljavnosti predpisov," opozarjajo banke.

Če bi bilo obratno, bi bili nepošteni krediti v evrih

Vrhovno sodišče je po mnenju bank spregledalo, "da nihanje v valutnih razmerjih pomeni, da se lahko vrednost valute tako poviša, kot tudi zniža. Torej nihanja v valutnih razmerjih ne predstavljajo zgolj slabega scenarija, kot ga enostransko poudarja vrhovno sodišče, temveč lahko na drugi strani predstavlja tudi dober scenarij".

Sprašujejo se, ali bi v takem primeru vrhovno sodišče podprlo vse, ki so kredit najeli manj ugoden kredit v evrih, ker jim je banka predstavila le slab scenarij.

"Kreditojemalec je iz informacij, ki jih je prejel od banke, vsekakor mogel in moral razumeti, da se lahko odloči za kredit v EUR brez valutnega tveganja, vendar z višjo obrestno mero, ali za kredit v CHF z valutnim tveganjem ter nižjo obrestno mero. Dejstvo, da je bilo zavedanje o prevzemu tveganja jasno, izhaja že iz dejstva, da so se številni kreditojemalci odločili za kredit v evrih z višjo obrestno mero, saj niso želeli prevzeti valutnega tveganja," so prepričani v združenju bank.

Banka je morala skladno z bančno zakonodajo zapreti svojo devizno pozicijo, vrhovno sodišče pa je iz tega zaključilo, da banka ni imela tveganja.

"Prvič, nenehno zapiranje devizne pozicije predstavlja za banko strošek in banka se, za razliko od kreditojemalca, ne more prostovoljno odločiti, da valutnega tveganja ne želi več prevzemati ter zapirati devizne pozicije, ampak ji je uravnavanje bilance naloženo s strogimi bančnimi predpisi. Drugič, v primeru, da kreditojemalec ne poplača svojih kreditnih obveznosti ali jih ne poplača v celoti, celotno valutno in seveda kreditno tveganje nosi banka, ne glede na to, da je že vložila sredstva v zapiranje devizne pozicije. Slednjega vrhovno sodišče ne upošteva in se do tega vidika ne opredeli, kar kaže na nepoznavanje bančnega področja," so zapisali v združenju bank.

"Neskladno z bančnim poslovanjem je tudi stališče vrhovnega sodišča, da je znatno neravnotežje podano tudi zaradi hipotekarnega zavarovanja," opozarjajo v združenju bank. Znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih pa je po zakonu o varstvu potrošnikov nepošteno in takšna določila so nična. To bi lahko pomenilo, da so vse pogodbe, ki so zavarovane s hipoteko, to pa so skoraj vsa stanovanjska posojila, nične.

Tako si je premislilo vrhovno sodišče

V sodbi leta 2018 (II Ips 195/2018) je sodišče zapisalo: 

"Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala."

Zdaj (II Ips 54/2023) pa so zavzeli nasprotujoče stališče:

"Glede na izrecno ugotovitev, da tožniku ni bilo računsko predstavljeno, kaj bi za njegove mesečne obveznosti in tudi za končne obveznosti pomenilo, če bi se tedaj tečaj med CHF in EUR spremenil za 10, 20 ali 30%, se opozorilo o možnosti slabega scenarija pokaže za nezadostno."

Leta 2018 so glede predstavitve grafa ter preteklih in hipotetičnih scenarijev menili takole:

"Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc niti iz konkretnega priporočila iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katerega se Sodišče EU (sicer obiter dictum in ne kot nosilni argument) sklicuje … Uporaba omenjenih priporočil na pravno zavezujoč način tudi ne bi bila v skladu z ustavno prepovedjo povratne veljavnosti predpisov (155. člen Ustave RS). Sodišče druge stopnje namreč utemeljeno opozarja, da gre za priporočilo iz leta 2011, medtem ko sta bili sporni kreditni pogodbi sklenjeni leta 2008."

dezurni@styria-media.si