Doma me niso pričakovali, ko sem se rodila... mama so bili takrat že čez 35 stari, pa tri sinove so imeli. So rekli, da me je „sam hudič prinesel“.

Veliko kmetijo smo imeli doma, veliko goše. Vsak par rok je prišel prav, ampak moje – moje so bile krajše od bratovih. Že rodila sem se „stulena“, so mati pravili. Pa nikoli nisem kaj preveč zrastla, bolj kot ne sem bila „zjangerl“ (palček). Edino laski, laski pa so mi rastli... lepe sem imela... dolge. Od malega že nisem dobro videla na desno očko. Leva je bila vredu, lepa rjava. Desna pa je imela „pajkovko“ preko, nič skoraj nisem videla čez njo. Brati me niso marali, sem jim odžirala hrano, pa ta očka jih je morila. Mati so mi kot otroku zato vedno kapo čez oko tiščali, pa sem še šikilit začela. „Prizadetka“ so me klicali, najprej samo bratje... potem pa še oča. Samo mati so mi pravili Viktorija.

V šoli mi ni šlo, so rekli, da sem „butaste sorte“. Ampak saj bi se učila, samo nisem imela kdaj... Zarana sva z materjo krave molzi, potem sem peš v šolo šla, popoldne pa smo z brati v goši delali, po poljih. Ponoči sem hotela kaj brati, ampak smo „s štromom šparali“, pa res nisem videla. Ko sem jih imela 10, mi je učiteljica podarila očala. Njena so bila, taka stara. Potem sem kar boljše videla... prijazna je bila, taka mlada. Ampak se je potem poročila, dojenčka je dobila in je ni bilo več. Drugi učitelj je bil star. Rad me je lasal... nikoli nisem imela dovolj naloge, pa me je zlasal. Ob koncu leta pa so še oča „hudiča iz mene zbili“, ker sem bila Prizadetek. Mati so ga včasih prosili, da naj me pusti... ampak se ni dal. Je kdaj še iz nje „hudiča zbijal“, enkrat ji je celo zob … potem se ni nikoli za mene postavila več... samo čajek mi je skuhala...

Ko sem odrasla, sem bila doma odveč. Nisem mogla delati kot ostali, „stulena“ sem bila. Pa sem se trudila – vlačila sem drva, pa sekala, orala... Ampak so mati želeli, da sem doma, dokler se ne oženim... So vedno rekli, da bodo v Dravo šli, če me kdo nažene... Zlati so bili, moja mati. Kadar sem imela žuljave roke, so me oni ščesali. Dolgo so me česali, da so se mi lasje svetili.

Kadar sem z njo v vas šla, v trgovino, so ljudje špetali, ampak za menoj pa niso vpili. Same me ni pustila, kdaj mi je kak dinar dala za zmrznejo smetano ali kak kos torte. Potem pa so mati umrli, 30 sem jih imela takrat. Eno jutro se niso zbudili, samo spali so. Oča in bratje so bili v goši, jaz pa sem jih šla v sobo iskat. Težko so dihali, samo niso še bili mrzli. Iz ust jim je slina tekla, tresli so se, ena roka je mrtva ležala... Nič niso odgovarjali. Sem jih prinesla vodo, pa niso pili... pa masirala roko, pa jih sedet dala... samo so vedno bolj beli bili... Pa sem jim „lupčeka dala“ in rekla, da jim bom pripeljala zdravnika., da bo vse vredu...

Tekla sem v vas, po pomoč... nisem vedela, kako bi na telefonu koga poklicala... Ko sem ljudem razlagala, da mati niso dobro, mi ni nihče pomagal – so govorili „Prizdateki se je zmešalo“. Pa sem kar v šolo šla... tam bi ziher znali pomagati. So poslali zdravnika... Mati so umrli, preden so prišli... Oča so me „nabutali“, ker sem „Prizadetek fentala mamo“. Potem me je nabutal še tastarejši brat, ker sem „prizdatek butasti ne uporabila telefona“, potem me je zlasala bratova žena „ker sem prizadetek mleko polila, ko sem iz hiše po cesti ven stekla“. Pa tasrednji brat me je nabutal „ker sem Prizadetek mamo hin rihtala“... tamanjši me ni nabutal, me je pa med kokoši zaprl. Tak mali kurnik smo imeli, 20-30 kokic. Nizek strop je bil, ampak jaz sem notri lahko sedela, ker sme bila stulena.... Tam so me pustili, med dre**om tri dni. Samo vodo so mi dali, potrebo sem med kokoši opravljala,... pa sede sem spala... Kokice so me kljuval  e, če sem preveč zaspala... „za kazen, ker sem jim mamo cuj spravila“. Tretji dan so mi dovolili, da se grem umit... pa na pogreb. Ampak tam sem smrdela po „kurjeku“. Vsi so se mi smejali... samo jaz sem vseeno na mamin grobek dala rožico, ki sem jo utrgala na poti.

Na kmetiji sme bila potem „gvišna“. Brati so se ženili, so si tamlade našli... Tastarejši je ostal z ženo, Mileno, pa oča. Potem še njuna dva sinova. So rekli, da moram jesti v štali. So mi tam, pri orodju mizico postavili, da „prizadetka“ ne bodo fujtrali v hiši. Samo niso mi pa sobe upali vzet... je oča se le matere bal. Delala pa sem, še vedno vse, kar so mi dali. Najraje pa sem živino rihtala.

Brat me je nabutal, kadar je bil slabe volje, tudi njegova sinova že, čim sta bila stara nad 10. Sem bila le „stulena“. Oča ne več. Star je že bil, so rekli „ko zemlja“. Ne bom pozabila, ko so ga pokopali... Brat in tamlada sta mi v eno vrečo nekaj cot dala, pa malo kruha... So me kar v neko mesto peljali... nisem še bila tam. Dolgo smo se vozili. Brat je rekel, da so mi odplačali z delom tako, da so mi „zrihtali kajžo“. Da naj tam živim, pa „mir dam“. 55 sem jih imela takrat...

Res so mi „zrihtali“ eno sobo, tam v tujem mesti. Naj bi bila moja. Brat mi je pokazal, kako da plačam spodaj na banki račune, pa rekel, da bom denar dobivala vsak mesec. Socialno ali nekaj... Da pa moram vse račune plačat, če ne me pride „do mrtvega nagarbat“.

Soba je majhna, ampak ne smrdi po kurjekih, čeprav pogrešam živino. Imam vodo, najprej je še bila topla, zdaj je že zelo dolgo mrzla.

Prve mesece nisem niti ven upala, nisem se znašla... pa dolgo sem spala, prej nikoli nisem mogla doma... sem tudi reklame brala... kake jogurte sme jedla, ali pa kako „tenstane“ makarone. Spodaj pod stanovanjem je bila mala trgovina.. mi je vedno prodajlka pomagala, da sem kupila čimveč za malo denarja... je vedela, da nimam... ona mi je tudi obleko dala... Mlada je bila, lepa. Enkrat mi je krtačo podarila, skoraj tako kot jo je imela mama.

Potem pa so zaprli trgovino, malo pred 65. rojstnim dnevom. Preden je šla, mi je znosila v stanovanje hrane, pa dala mi je nekaj denarja... je rekla, da ji je „ostal“. Pa bundo mi je dala... tako mehko, puhasto. Me je objela, preden je šla... nazadnje so me mati pred njo...

Potem sem dolgo iskala trgovino, ampak v nobeni ne moreš za kovance toliko kupit... samo kakih 20 € mi ostane, ko plačam račune... Očala so se mi razbila, pa sem jih hotela kupit pri blagajni, pa so vzela pol denarja za hrano. Zdaj si kupim jajčke, pa mleko, pa moko, cuker in gris. Pa si kuham iz tega. Saj gre... Mleko je drugačnega okusa kot doma, ne gre ga mešat z vodo... pa smetana se ne naredi... Zadnjič sem našla na ulici kovanec, za 2€ je bil. Sem si celo veliko štruvo kruha lahko kupila. Za 10 dni sme ga imela!. Zdaj iščem po tleh te, bakrenčke... pa čeprav se težko sklanjam... ampak mi pomagajo... lahko potem kruh kupim...

Po nogah imam rane, pa ne vem, komu bi pokazala... bolijo me, včasih teče ven gnoj... res smrdijo.- Kisovi obkladki mi pomagajo, ampak ta mesec nimam več denarja … moram počakat, da se koledar obrne.. da bo denar... če bo, ko plačam račune... te moran plačat, da nepride brat, me „nagarbat“...

K mami na grob bi šla, pa ne vem sploh kam. Tako bi še enkrat govorila z njo, da ji rečem, da je nisem hotela „hin rihtat“, pomagat sme ji hotela....

Tudi k oču, je le moj oča bil.

Pa kdaj bi še mleko pila, tisto tapravo... s smetano... samo v kurejku pa ne bi več spala... preveč me vse boli. Pa za rane na nogah ne bi bilo dobro, bi bilo še več gnoja...

___________

PS: Za Viktorijo nam je povedala prodajalka iz male prodajalnice 3 leta kasneje. Po zaprtju se je preselila v tujino in si ustvarila novo življenje, a Vika ji ni šla iz glave. Skrbelo jo je, kdo ji sedaj kupuje hrano, saj je vedela, da za 1 ali 2 € zagotovo ne more dobiti toliko, kot ji je dala ona.

Našli smo jo – v odprtih ulkusih ob nezdravljeni sladkorni bolezni, shirano, a stanovanje – je bilo kot iz škatlice. In računi poravnani. Težko je zaupala ljudem, dokler ji nismo pokazali fotografije prodajalke... potem je pristala na pregled pri zdravniku... Ko smo jo bolje spoznali in je „obletala“ vse zdravnike, smo ugotovili, da razen prirojene manjše rasti in težave z očesom, sploh ni „prizadetek“. Ob pravih očalih je zelo hitro zapopadla branje črk... karte igra kot za stavo, da o računanju ne govorimo... Razjede na nogah so se edino celile počasi, saj je bila sladkorna bolezen dolga leta nezdravljena... Nekaj mesecev nas je bilo strah, da bo ostala celo brez desnega stopala... a se je zmazala...

Viki smo uredili dom starostnikov na drugem koncu Slovenije. Zelo dobro se je vključila, rada pomaga v kuhinji, na vrtu... tudi očala ima nova... Trikrat na leto pa obišče grob svojih staršev, z brati nima stika. Pravi, da je prave brate in sestre našla v domu...

_________________

Vida je glasbeni, družbeno odgovoren projekt, ki opozarja na pozabljene starostnike. Ki odkriva njihove zgodbe. V dogovoru z društvom Humanitarček, nekatere objavljamo tudi na Žurnalu24. Želimo namreč, da usode zapostavljenih upokojencev in ostarelih ljudi dosežejo čim več ljudi.  

Projekt, ko združuje generacije, zvrsti. Projekt, ki motivira k spremembam. Ki aktivira - posameznike, podjetja, starostnike, družbo ... in kritizira sistem, ki pozablja nanje. Ugotovili smo namreč ... da starostniki nimajo glasu. Nimajo Facebooka, da bi zapisali tegobe, še telefona marsikje ne. In četudi smo na tu mi, pa Up-ornik, Rdeči kriz, Karitas in številna druga društva ... to ne bo rešilo problema. Ne nazadnje - vsak dan smo tudi mi sami bližje starostništvu”.

In zakaj Vida? Vida je bila prva gospa, ki smo ji z društvom pomagali. Preminula je leta 2015. Nikoli ji nismo uspeli urediti do konca hišice. Umrla je zaradi pljučnice, ko smo jo poznali manj kot mesec. V Sloveniji je 37.000 starostnikov, ki prejemajo 300 evrov pokojnine, 18.000 ljudi prejema varstveni dodatek. V to številko so vključeni vsi invalidi in trajno nezaposljivi. Kako torej preživijo ti starostniki? Komajda! #projektVida je nastal na pobudo društva Humanitarček, ki od leta 2012 poleg brezdomcev skrbi tudi za starostnike. V letih dela z njimi so ugotovili, da jih je vedno več. Tudi če bi imeli nekaj 10.000 evrov, ne bi mogli poskrbeti zanje, saj vseh ne najdejo. Revščina je še vedno največja stigma.

#projektVida je tako družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, pri katerem so z objavljanjem zgodb (z dovoljenjem starostnikov) začeli odkrivati bedo slovenskih starostnikov ter jim na tak način dali glas. Ker je ena izmed glavnih težav pomanjkanje motivacije, socialna izključenost, so "svoje" starostnike aktivirali. Skupaj s koordinatorkami tako pripravljajo lične ročne izdelke, ki jih bodo dodali t.i. "lunch packu".

Starostnikom sta glas posodila Tinkara Kovač in socialni delavec, raper Amo Socialec, ki sta v pesmi #vida upodobila vse tegobe slovenskih starostnikov. 13.11. na mednarodni dan prijaznost pa bo luč sveta ugledal videospot.

Namen #projekVida je predvsem zavedanje, da ima vsak od nas v okolici svojo Milko, Tončko, Francija ali Lojza, ki potrebuje malo pomoči. Le z aktivno vključenostjo lokalnih skupnosti, predvsem pa posameznikov, bomo te starostnike lahko našli. Včasih potrebujejo le pomoč pri ureditvi varstvenega dodatka (le kako si ga naj natisnejo s spleta?), včasih pomoč pri nošnji stvari iz trgovine ali nedeljsko kavico v družbi. Poiščimo torej v svoji okolici Vido.

AKTIVNO LAHKO POMAGATE

1. Z izpolnjevanjem dejanj na portalu Dobrodelko, kjer so objavljene aktualne potrebe starostnikov, brezdomcev: http://www.humanitarcek.org/DOBRODELKO

2. z nakupom Albuma #projektVida in ročnega izdelka starostnikov z življenjsko zgodbo, združenim v "lunch bag" od 1.11. 2019 na spletni strani Galerija Kreativnih ali osebno na Gosposki 5, Maribor. Z 10 evrov boste pomagali do 3 toplih obrokov, pa še luštno darilo je.

3. s širjenjem zavedanja, da so povsod okoli nas starostniki in malo pomočjo vsem Vidam v okolici.

dezurni@zurnal24.si