Vseeno mi je, ali je Barbara Brezigar vrhovna državna tožilka ali ne. Vseeno mi je, ali je Katarina Kresal ministrica ali ne. Ni pa mi vseeno, da mi država pobere tretjino plače. In da vsak mesec plačujem prispevke v pokojninsko blagajno, ne vem pa, kaj in kdaj jih lahko pričakujem.

Vlada se je velikopotezno lotila reform: pokojninske, trga dela, študentskega dela. Ni stvari, ki je ne bi reformirali, in imajo dobre ideje. Ampak kot pravi nekdanji minister za delo Janez Drobnič – dobra ideja ni dovolj. Prihodnje generacije bodo upoštevale samo dejstva.

Neizprosno
Dejstva pa so neizprosna. Kolikor gre noter, gre lahko ven. Matematika drugega razreda. Kar bo treba za pokojnine, bodo plačali tisti, ki bodo delali. Tega reformatorjem do zdaj ni uspelo prepričljivo in razumljivo razložiti.

Lahko verjamete, da je finskim politikom uspelo prepričali ljudi, naj spletne igre na srečo raje igrajo pri domačih ponudnikih in ne denimo na Bwin. Ker domači plačujejo koncesije, iz teh pa se financirajo invalidske in humanitarne organizacije.

Naši politiki tega niso sposobni. Ni verjetno, da bi na referendumu kdo glasoval za to, da bo delal dlje. Zato referenduma sploh ne bi smelo biti, a vlada nima niti enega glasnega zaveznika. Ali pa smo mi slabši državljani kot Finci, ker nas zanimajo le bulmastifi in talenti. No, za lastni duševni mir se je gotovo lažje pridušati čez politike in državo, ki nam pobere tretjino.