Osebno tako imenovanih županov “šerifov” nikoli nisem najbolje prenašal. Ne samo zato, ker sem že po značaju tak, da avtokrati pri meni nimajo kaj iskati, ampak tudi za to, ker sem prepričan, da lahko uspevajo le v okoljih, kjer živi veliko nesamozavestnih, submisivnih in nesamostojnih ljudi. Za to, da uspevajo torej potrebujejo precej široko bazo ubogljivih "ovc".

Foto: Saša Despot Boštjan J. Turk A doslej so županski "šerifi" v Sloveniji dobro prosperirali. Denimo ljubljanski, pa tudi mariborski. Kako naj si razložimo ta fenomen, saj vendarle ne govorimo o kakšnem zanikrnem teksaškem ali južnosrbskem mestecu, kjer so županski šerifi že tradicionalno čislani, ampak o "srednjeevropskima" Ljubljani in Mariboru? 

Del odgovora na to vprašanje vsekakor leži v fenomenu prodanih duš. Ljubljančani denimo odkrito priznavajo, da so županu pripravljeni spregledati marsikatero sporno potezo v zameno za nekaj asfalta v stari Ljubljani, ali za kakšno novo garažo. To nemarno mešetarjenje z etiko, ki je za Ljubljančane precej značilno pa ni znak pragmatičnega, ampak prej šibkega značaja. 

Drugi del odgovora leži v prirojeni slovenski potrebi po avtoritativnem voditelju, ki ima "jajca". Ta potreba je del slovenskega historičnega genoma, saj so bili Slovenci tekom zgodovine vedno bolj ali manj v podrejenem položaju v odnosu do večjih in vplivnejših. Zato veliko Slovencev v sebi nosi podzavestno lakoto po nekom, ki jih bo vodil, ki bo mislil namesto njih, ukepal namesto njih, premikal meje namesto njih, ipd., saj sami tega zaradi pomanjkanja samozavesti enostavno niso sposobni.

Najprej glede fenomena prodanih duš: v urejenih, tradicionalno demokratičnih državah župani, nad katerimi visi vrsta sodnih postopkov (ne glede na to, da še niso pravnomočno obsojeni) ne le da nimajo nobenih možnosti, da bi bili ponovno izvoljeni na svoje položaje, ampak ne morejo niti dokončati svojih mandatov - ne glede na to, kako uspešni bi bili pri svojih županskih projektih. 
To pa zaradi tega, ker v takih okoljih obstajajo jasne meje, kako daleč lahko mestni veljaki še gredo pri kršenju zakonov in nezapisanih etičnih vrednot. Formula, v skladu s katero se lahko županom vse odpusti, če so se le izkazali kot učinkoviti pri vodenju mestnih projektov tam enostavno ne deluje. Ne rečem, da so denimo v Skandinaviji, na Nizozemskem ali v Veliki Britaniji uspešni župani angelčki - seveda niso, vsi smo krvavi pod kožo. Tudi tam ga lomijo, razlika pa je v tem, da je toleranca glede kršenja pravil in moralno-etičnih norm v teh okoljih precej nižja. 

Župani, ki izigravajo pravila zakonitega in poštenega poslovanja lahko tam odletijo s svojih položajev, kot bi mignil, podobno kot to velja za politike na državni ravni. Praviloma odstopijo kar sami in se ne oklepajo položajev za vsako ceno.

V Sloveniji je drugače. Pri nas je - vsaj doslej - tradicionalno prevladovala formula, da se lahko lokalnim veljakom oprosti tako rekoč vse, če so le naredili kaj dobrega za domačo vas, kraj, mesto ipd. In to ne glede na to, da morajo občani zaradi tovrstnih pridobitev vsak mesec plačevati višje položnice, ki so posledica zadolževanja občin za take projekte.

Povedano še preprosteje: povprečni slovenski občan je pripravljen tolerirati ne samo pravno in moralno sporna ravnanja svojih županov, ampak je pripravljen "pogoltniti" tudi višje cene lokalnih storitev, če je v zameno za to dobil novo nogometno igrišče, krožno križišče ali zobozdravstveno ordinacijo. Ne prepriča ga argument, da gre vse to iz njegovega žepa, povsem mu zadošča že dejstvo, da je župan nek projekt enostavno dokončal, ne glede na to, kako ga je dokončal in s koliko "žrtvami". Sliši se pragmatično, a v bistvu dokazuje le to, kako nizka merila ima povprečen slovenski lokalni volivec.      

A vendarle se zadnje čase kažejo prvi znaki tega, da so se celo prislovično skromni in potrpežljivi Slovenci naveličali samopašnosti šerifskih županov. Če se osredotočim na Ljubljano, sta sodu izbila dno dva dogodka: sramotno čakanje (predvsem starejših občanov) v vrstah za dodelitev osebnega zdravnika in pa razvpita gradnja povezovalnega kanala C0.

Še posebej prva zgodba je bila resnično žalostna in do Ljubljančanov skrajno poniževalna, saj je sovpadala z denarno nagrado za poslovno uspešnost direktorice Zdravstvenega doma Ljubljana Antonije Poplas Susič, ki so jo mnogi videli kot glavnega krivca za ljubljansko zdravstveno blamažo. Težko si je predstavljati očitnejše norčevanje iz Ljubljančanov.  

Posledica teh dogodkov je bilo precedenčno stanje, kateremu v dolgoletni vladavini ljubljanskega župana še nismo bili priča: večkratni protesti nezadovoljnih občanov pred ljubljansko Mestno hišo, v kateri so demonstrirali zaradi županovih nedemokratičnih metod vladanja. 

Pri tem se seveda postavlja vprašanje, kako to, da so se občani uprli županu šele zdaj, čeprav že vsaj 16 let vedo, da slovi po svojem avtokratskem vodenju mesta? Zakaj se zaradi njegovega domnevno nedemokratičnega vodenja niso uprli že denimo leta 2012 ali leta 2016? So se ga končno naveličali? Menijo, da je svoje že oddelal? Menijo, da je čas za njegov odhod v pokoj?

Vsakega po malem verjetno, a mislim, da je bistvo vendarle nekje drugje. Kot sem omenil že zgoraj, Slovenci veljajo za izjemno trpežen in potrpežljiv narod. Tudi slovenska prislovična očaranost nad balkanskim stilom vodenja (ki nam nikakor ni v čast) je dobro znana (razloge zanjo sem opisal zgoraj).

Poglavitni razlog za to, da se je županova krivulja priljubljenosti očitno obrnila navzdol je zlasti v tem, da občani vidijo župana kot nekoga, ki se je drznil ogroziti dve izjemno pomembni vrednoti - človekovo zdravje in čisto vodo. Prvi greh naj bi povzročil s tem, ko je politično nespametno podprl v javnosti izjemno nepriljubljeno direktorico ljubljanskega Zdravstvenega doma, kar so občani upravičeno razumeli kot podporo nadaljnji razgradnji zdravstvenega varstva v Ljubljani. Drugi greh pa naj bi storil s tem, ko je vztrajal pri dokončanju gradnje povezovalnega kanala C0, navkljub izrazito odklonilnem stališču ARSO, stroke in tudi dela javnosti glede okoljske spornosti tega projekta. 

Nauk za vse župane, ki jim je blizu "šerifovski" način vladanja v svojih občinah ne bi mogel biti bolj jasen: občani so vam pokazali rdečo črto, ki je nikakor ne smete prestopiti. Če jo boste, se boste v zgodovino navkljub nekaterim dobrim dosežkom zapisali s črnimi črkami. 

dezurni@styria-media.si