Foto: Saša Despot Boštjan J. Turk Če bi želel povsem verodostojno odgovoriti na zgornje vprašanje, bi moral najprej narediti  domačo nalogo, kot se šika, in se lotiti primerjalnopravne analize nekaterih drugih držav, uporabiti pri tem različne statistične kazalnike in iz tega potegniti logičen sklep. 

Ker pa bi to presegalo namen tega prispevka, se bom odgovora na to vprašanje raje lotil izkustveno. Se pravi, kaj lahko o tem povem kot pravnik z 28-letnimi izkušnjami akademskega in praktičnega proučevanja našega pravnega sistema, sodne prakse, socialnega okolja, v katerem živimo, in srečevanja z najrazličnejšimi profili in značaji ljudi. 

Slovenci smo dolgo časa živeli v utvari, da spadamo nekam v urejeno srednjo Evropo. Da smo prozahodno usmerjen narod, ki se zgleduje po evropskih standardih razumevanja etike, demokracije in pravne države. Oziroma smo si dopovedovali, da tja spadamo.

Seveda smo pri tem lagali sami sebi. Če ponazorim s primerom – obnašali smo se kot lastnik Mercedesa, ki pri 30 letih še vedno živi pri mamici, ker nima dovolj denarja za samostojno življenje, za kosilo pa je sendvič s posebno salamo. Mercedesa vozi le za krinko, s katero prikrije svojo realno (ne najbolj cvetoče) finančno stanje.  

Slovencem pa nam mantra o spoštovanju pravne države služi kot krinka, s katero poskušamo prikriti naš nacionalni šport- iskanje lukenj v zakonu. Dvolični smo.

Lobiji, ki držijo zakonodajalca v krempljih 

Prva velika hiba slovenskega pravnega sistema je pomanjkanje pristno avtonomnega zakonodajalca. Redko kateri poslanec v državnem zboru je namreč tako moralno trden in samosvoj, da glasuje stoodstotno v skladu s svojo vestjo, ne da bi pri tem podlegel pritiskom najrazličnejših lobijev, omrežij, prijateljev, finančnih centrov moči, kolegov s študentskih žurov ipd.

Tovrsten klientelističen način delovanja zakonodajne veje oblasti predstavlja smrtonosni strup za pravno državo, saj se sprejemajo zakoni, ki ne odražajo pristne volje ljudstva, ampak taki, ki služijo zlasti interesom centrov moči. Primerov takih zakonov je nešteto, še posebej pa prednjačijo tisti iz področja zdravstva, pravosodja, javnega naročanja in davkov.

Človekove pravice, ki so postale same sebi namen

Druga velika hiba so človekove pravice. Ste prav slišali? Ste, ste. Naj obrazložim. V obdobju po osamosvojitvi so bile človekove pravice najbolj "prodajana" roba, če se izrazim malo po trgovsko. Siti enopartijskega enoumja, ki je dajalo državi in njenim interesom absolutno prednost pred pravicami posameznikov, smo Slovenci hiteli z ratificiranjem vseh najpomembnejših mednarodnih konvencij s področja varstva človekovih pravic in s sprejemanje zakonov, v katere smo vgradili najmočnejše varovalke, ko so nas državljane ščitili pred morebitnimi zlorabami države. 

Do tu vse lepo in prav. Problem je nastal tedaj, ko so tisti nekoliko bolj prefrigani lumpi v navezi s svojimi odvetniki začeli te človekove pravice izkoriščati kot branik za svoja nečedna ravnanja. Nekoliko nespretno policijsko prisluškovanje telefonskemu pogovoru o izvršitvi kaznivega dejanja je povzročilo, da so obdolženci nedolžni odkorakali s sodišč, pa čeprav so že ptice čivkale o tem, kako je bilo kaznivo dejanje storjeno. 

Foto: Profimedia Višje sodišče v Ljubljani

Ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanja se je začela izkoriščati za nasilje za štirimi stenami, starši razvajenih otrok pa so začeli izkoriščati svojo pravico do vmešavanja v delo pedagogov v osnovnih šolah in gimnazijah tudi tako, da so tja poslali svoje odvetnike, ki so jim "grozili", da bodo odgovarjali, če ne bo tako, kot so si zamislili njihovi klienti.  

Včasih so rekli, da so človekove pravice svetinja, ki jo je treba uporabljati zelo selektivno, se pravi tam, kjer je treba državi postaviti jasno rdečo črto. Denimo pri svobodi gibanja, svobodi izražanja, varstvu osebnih podatkov ipd. Dandanes so človekove pravice žal postale tržno blago. Tisti, ki si lahko privošči dovolj usposobljenega pravnika oziroma odvetnika bo poskušal vsako, še tako miniaturno človekovo pravico obrniti v svoj prid, vse zato, da bo lahko nadaljeval s svojimi nezakonitimi in neetičnimi rabotami. 

Fotografije detektiva, ki dokazujejo, da je nekdo "goljufal" med bolniško, ko je imel doma vrtno zabavo, čeprav naj bi imel uradno hudo virozo, ki ga je položila v posteljo, ki pa so bile za las protipravno posnete, tako da je detektiv za dva metra vstopil na zasebno zemljišče kršitelja? Kršitev človekovih pravic seveda, saj se dokazi, ki so pridobljeni na zasebni površini domnevnega kršitelja ne morejo šteti kot pravno dopusten dokaz. Takih in podobnih nebuloz je v naši zakonodaji še cel kup.

Perfektno luknjičasta zakonodaja

Ljudski rek, da so lopovi vselej nekaj korakov pred žandarji, še vedno drži kot pribit. Prvi bodo namreč znali še tako majhno luknjo v zakonu perfektno izkoristiti v svoj prid. Naj za primer navedem kar številne malopridneže, ki so se znašli v kazenskih in civilnih postopkih zaradi oškodovanja upnikov. Podjetja so spravili v stečaj, po potrebi razglasili še osebni stečaj, vse premoženje, ki ga ni bilo malo, pa še pred tem z različnimi fiktivnimi pogodbami prepisali na žene, može, zunajzakonske partnerje, še bolje pa na prijatelje, znance, poslovne partnerje, po možnosti iz tujne. Če se to zgodi, imajo upniki tako rekoč ničelno možnost, da bi dobili povrnjeno vsaj del tistega, za kar jih je ogoljufal dolžnik. 

In vsak razumen človek se bo seveda vprašal, kako je možno, da se v pravni državi taki manevri sploh lahko dogajajo?

Foto: Saša Despot Novice: Oropal bencinski servis in grozil - Policijski trak

Lopovi bodo odprli še več šampanjcev kot doslej

Že kar folklora so postale hišne preiskave, ki jih organi pregona izvajajo mesec ali celo več mesecev po tistem, ko je bilo v medijih objavljeno, da naj bi nekdo storil kaznivo dejanje. Spomnimo se le afere "Sodna stavba", ko so policisti izvedli hišne preiskave proti domnevnim storilcem koruptivnih dejanj več kot mesec dni zatem, ko so mediji v udarnih večernih terminih poročali o domnevnih nepravilnostih. 

Jasno kot beli dan je, da so tisti, ki so imeli v tem poslu prste v marmeladi, to razumeli kot jasen in glasen signal, naj čim prej skrijejo ali uničijo tisto, kar bi lahko organom pregona služilo kot dokaz v kazenskih postopkih. Človek ne bi verjel, da je to res, če ne bi tega videl na lastne oči.

Če se bo tovrstna praksa nadaljevala – in se seveda bo, če ne bomo temeljito spremenili zakonodaje v smislu učinkovitejšega pregona storilcev kaznivih dejanj – bodo lopovi odprli še bistveno več šampanjcev kot doslej.     

Smo torej glede na zgoraj zapisano država, prijazna do lopovov? Ne rečem, da smo edini, a odgovor je žal odločno pozitiven –seveda smo!

mag. Boštjan J. Turk

dezurni@styria-media.si