Vipavski Agroind je pred dnevi objavil oglas, v katerem je iskal trgalce grozdja za svoje vinograde, ki se razprostirajo na 300 hektarjih. “Ta pridnih generacij Slovencev očitno ni več, so šle ... Danes pri nas trga 150 ljudi, od tega sta dve tretjini Romunov. K nam jih vozijo z avtobusom iz Ankarana, kjer so nastanjeni. Očitno je svoje naredila tudi huda vročina. Upam, da bo v ponedeljek kaj več odziva,” je v petek razmišljal Agroindov delovodja Valter Furlan.

Na tem severnoprimorskem območju je bila stopnja brezposelnosti pred propadom Primorja 12,8-odstotna, na območnem zavodu za zaposlovanje pa so napovedovali, da bo po stečaju krepko presegla 20 odstotkov. Agroind za vsak vrč, v katerega gre blizu sedem kilogramov grozdja, trgačem plača 44 centov.

Podobno na Obali

“Na prste lahko preštejem tiste, ki so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje in so zgrabili možnost, da nekaj zaslužijo tudi s trganjem grozdja,” pa razkriva Nevijo Pucer, direktor Vinakopra. Tudi v tem podjetju si pomagajo z Romuni, pa tudi s Slovaki, ki jih posreduje isto ankaransko podjetje kot Agroindu.

Gre za podjetje N.G.P., ki je registrirano za kmetijstvo, trgovino, gradbeništvo, turizem in nastanitve za krajši čas. Nekateri od njih vidijo trto prvič in v začetku niso posebno spretni. Slovenskim trgačem plačajo od 4,50 do 5,20 centa neto za kilogram grozdja, poskrbijo pa tudi za njihovo malico in prevoz; za Romune posredniku plačajo osem centov bruto na pobrani kilogram, koliko dejansko dobijo oni, pa Pucer ne ve.