Kako ste se vi takrat leta 1941 odločili, da boste šli k partizanom?
Moja družina je bila zelo domoljubna, naša vojska kraljevine Jugoslavije je razpadla namesto, da bi nas branila, politiki pa so okupatorje pričakali na Vrhniki in se jim poklonili. Pa tudi osamosvojiti sem se želel pri 18. letih. Na vse to pa je padla še okupacija, ko so nam pobrali vse, naše življenje, naše navade, ljubezni in društva. Držali so nas kot v getu. Vse to je postalo vprašanje, kaj boš naredil in rešitev je bila le ena, osvobodila fronta, ki se je dvignila iz pepela kot feniks. Pred okupacijo je pri nas veljal zakon, da je najprej bog, nato kralj, oče, učitelj in duhovnik. Vsi so imeli nad tabo pravico. Takrat še mi nismo vedeli, da cerkev organizira domobrance, ko so pa v roke vzeli orožje pa je prišlo do konflikta, do bratomora. Konkretno moji prijatelji in znanci v Št. Juriju, ki so bili vključeni v osvobodilni boj, so zaradi cerkve šli na drugo stran. Mogoče niso bili dovolj samostojni in niso bili sposobni oceniti, kaj se dogaja narodu in so verjeli v bližnjice in to nekateri še danes.

Kako danes gledate na stanje 70. let po koncu 2. svetovne vojne?
Morali bi realizirali tiste obljube, ki so nam bile dane ob osamosvojitvi. Takrat so nam rekli, da nam bo boljše, lepše in bomo bolj gospodarni. Danes tega ni in slovenski narod je razočaran – vsaj jaz sem razočaran, ker sem pričakoval več kot v socializmu. Takrat so bile vrednote, ki bi jih bi bilo vredno zadržati tudi v zdajšnjem kapitalističnem sistemu.

Kakšne vrednote so to?
Ne o partizanih in uporu, ki smo ga takrat realizirali, ampak ta upor je pustil določene vrednote. Ponavadi vedno vse kritiziramo, kar ni dobro. Naš narod je v 20. stoletju morda dosegel največ: dosegli smo povrnitev Primorske, dostop k morju, dosegli smo svojo državo in verjetno gospodarsko osnovo, na kateri bi lahko še danes gradili in tudi bomo, če se bomo le spametovali. Vrednote 2. svetovne vojne pa smo odstranili, in to so pokončnost, samozavest … Takrat smo od hlapcev postali gospodarji svoje usode. Namesto, da bi to dograjevali smo 1991 vse izbrisali, kot da je vse neuporabno. Veljalo bi marsikaj vrniti nazaj.
Mi smo pokazali, da smo prišli nepripravljeni v Evropsko unijo. Pokazali smo, da se moramo še učiti državnosti, v kateri bomo živeli. Evropa ni to, da ti prideš gor in se vsem klanjaš. To je zverinjak, gospodarski, političen in diplomatski. A ta slovenski narod ima v genih, da ne trpi zaostajanja za Evropo in bomo to s časoma nadoknadili in ujeli preostale. Spet bomo postali zgodba o uspehu.

Kako pa mladi danes gledajo na to?
Na žalost podeljeno in ta podeljenost je naša največja rana in to je rakasta rana, ki se je po 70. letih ne da odstraniti. To se je ukoreninilo v vse pore našega življenja. Državniške službe, pravo, sodišča, zdravstvo, povsod … Tako malo bi bilo potrebno, da pride do pomiritve. Sprave ne more biti, saj če so ti ubili očeta ali mater, se ne moreš s takimi ljudmi spraviti. Je pa absolutno potrebna pomiritev, oprostitev ter sloga.

Foto: Saša Despot Franc Sever Kdaj pa bomo lahko dosegli to pomiritev? Koliko generacij, nenazadnje je to že zdaj pretežno ideološki boj tistih, ki v vojni niso sodelovali.
Ena in druga stran sta na koncu in čas bi bil, da mlada generacija to vzame resno v roke. A tu smo mi naredili eno veliko napako. Rekli smo, da naši otroci že ne bodo tako težko živeli kot smo mi v kraljevini Jugoslaviji ali okupacijskih časih. Otrokom smo tako dali potuho, saj bo vsaka generacija, ki nima cilja, jalova. To se je pri nas zgodilo z ene strani, po drugi strani pa je ta nesrečna desna stran, ki je kolaborirala s fašisti in okupatorji, odigrala skupaj s cerkvijo zelo aktivno vlogo. Otroke so ščuvali, da so jim komunisti odvzeli domovino, ki so jim jo ukradli in jo morajo zdaj nazaj pridobiti.
Ta razkol pa ustreza strankam, ki nimajo svojega programa, potem pa začnejo prepire o kosteh. Moja generacija se je z narodom spravila, takrat je bila narodno osvobodila fronta in narodno osvobodilni boj, komunisti niso bili sami. Zmagovalci so bili te borci, ne pa vojaki fašističnega nemškega stroja ali kolaboranti.
 Sicer pa mlada generacija uživa, oni posedajo po kavicah z denarjem, ki jim ga dajo  dedki in babic, a to ni dobro, saj mora vsaka generacija – kot sem že prej dejal – biti sposobna sprejeti odgovornost in nadaljevati verigo razvoja naroda.

Se vam zdi, da smo zdaj mlada generacija brez vizije, kaj želimo doseči?
Ta svoboda in domoljubje sta v mirnih časih – ko  smo siti in nismo lačni – zamrznjena, dokler nismo že čisto na dnu. Ampak če bi danes prišlo do krize bi tudi današnja generacija ravnala enako, uprli bi se. Tako smo ravnali mi 1941 ali kasneje 1991, ko so fantje nadaljevali in smo prišli do svoje države. Vse te oblike upora so pravzaprav za isto stvar, za svobodo, mir, enakopravnost in naše pravice. Tukaj bi morale biti naše narodne vrednote.

Pa smo že pri dnu?
Ne, še manjka. Okoli 120 tisoč brezposelnih in 150 tisoč takšnih, ki živijo v revščini. A to še ni dno, saj še vedno vsi posedajo po kavicah. Ampak tudi današnja mladina bi ravnala kot mi, uprli bi se. Slovenci smo le Slovenci, smo enoten narod, ki je ustvaril svojo nacijo in državo, kar je ogromen uspeh. Postati pa bi morali tudi borci za mir, saj so se danes v svetu ponovno prebuja neofašizem. Fašizem ni bil uničen v 2. svetovni vojni, ampak se nadaljuje … Poglejte primer Rusije, ko so se pregovarjali, ali bi šli na proslavo ob 70. Obletnici konca 2. svetovne vojne. Tega obiska pa ne bi smeli vezati na ideološke stvari, ampak je to obeležje zmage nad fašizmom.

Mislite, da bi moral tja tudi predsednik republike in ne le zunanji minister?
Absolutno. Mislim, da je prav, da bi šel tja tudi zahod, saj je v 2. svetovni vojni največji davek nosila prav Rusija. Ona je dala 10 milijonov ljudi. Zato bi bilo prav, da gre cel svet tja. To je ena velika pridobitev, zmaga nad fašizmom, ki se ga je bal cel svet. Celo britanski premier Winston Churchill, ki je bil velik nasprotnik komunizma, je dejal, da bi se z vragom poročil, če bi se znebil fašizma.

Kaj se je zgodilo z nami, da smo v 70. letih pozabili, kako velika zmaga je bila to nad fašizmom in nacizmom in se danes le prepiramo, koliko proslav bomo imeli, kdo se bo katerih udeležil in kakšne zastave bomo na njih imeli?
Mislim, da smo mi še vedno hlapci. Če bi imeli dovolj samostojnosti, odločnosti in korajže, bi se odločili po svoje. Jaz sem zadnjič povprašal predsednika republike na eni izmed proslav, zakaj ne bi šli v Rusijo, in je odvrnil, da to druga stran pravi, da ne.

Ali s svojimi kolegi govorite o dogajanju med vojno ali se temu raje izognete?
Še, še, sicer jih je bolj malo. S svojim krožkom imamo kar pregled nad situacijo. Na svari gledamo pozitivno in obsojamo sovraštvo. Veliko govorimo o družinah, boleznih pa tudi o sistemu, ki ni več tako žlahten kot je bil. Še vedno pa je pri nas veliko socialističnega sistema, ko čakamo, da bo nekdo drug nekaj za nas storil. Ampak ker smo se odločili za kapitalizem, bomo tako morali živeti. Pomirjeni in enotni, ampak to moramo v sistemu rešiti in narodu dati prednost.

Foto: Saša Despot Franc Sever