Foto: Žurnal24 Andreja Basle (Foto: Anže Petkovšek) Pred kakšnim tednom sem v enem od prispevkov oddaje Tednik na nacionalki poslušala, kako so v univerzitetnem kliničnem centru – in to na vrhuncu varčevanja – kupili USB-ključke, ki so bili skoraj trikrat dražji od navadnih iz povprečne trgovine.

Zgodbo je v slogu “vidite, kako potratni so šefi” novinarki povedala ena od zdravnic. Dodala je, da je bila tudi obnova oken draga in tako naprej. Da je zgodba ravno iz zdravstva, je zgolj naključje. Lahko bi bila tudi iz šolstva ali s katerega od ministrstev. Povsod pa so javni uslužbenci to mirno gledali.

Verjetno iz strahu ali pa preračunljivosti, saj nikoli ne veš, kdaj te doletijo sankcije, če zašpecaš razsipnega šefa. Zdaj grozijo s stavko, ker jim je vlada končno izstavila račun za dve desetletji lenobnega gledanja in sodelovanja pri pogosto neracionalnem trošenju.

Ker javna uprava porabi več, kot lahko davkoplačevalci pridelamo, bo zagotovo treba znižati plače v javnem sektorju. Tudi če bo vlada ob tem našla dodatne davčne prihodke, brez rezov v plače zagotovo ne bo šlo. Bivši šef Dursa Simič velike rezerve sicer vidi v davčnih blagajnah. Najbliže uvedbi je bil Križanič, a je na koncu klonil. Dvig DDV pa je za to vlado menda povsem nesprejemljiv.

Nauk. In nauk te zgodbe, ki bi se ga za vse večne čase morali naučiti javni uslužbenci? Ob potrošnji vsakega evra se je vsak trenutek treba vprašati: kako lahko z manj denarja naredimo enako ali celo več. Sicer se lahko javni sektor kaj kmalu spet zbudi v dan, ko vnovič “izgine” del plače.