Foto: Žurnal24 Sabina Kržič (Foto: Boštjan Tacol) Primerov, kakršen je delavca Ulage, je v Sloveniji nešteto, tako da tudi novinarji ne vemo več, kaj bi še lahko napisali, ker se večinoma ne spremeni nič. Slika v Sloveniji je namreč taka, da delavci za svoje delo ne dobivajo plač. Naivno in neskončno verjamejo, da denar bo, saj so delodajalci namazani z vsemi žavbami, ko je treba obljubljati in zavlačevati z izplačilom iz meseca v mesec. Ko delavcem prekipi, je običajno že prepozno. Direktorji se praviloma udrejo v zemljo, ne dvigujejo telefona, z izgovori o celodnevnih sestankih pa ignorirajo tudi novinarje, ki jih prosimo za pojasnila. Večine delodajalcev roka zakona nikoli ne doseže. Tudi zato, ker so jim neučinkoviti zakoni in nedefinirane pristojnosti državnih organov pisani na kožo. Inšpekcija izreka le opozorila in ugotavlja, da je podjetje nepravilnosti odpravilo. Kako le, če Ulagi še vedno dolguje denar? Vse, kar delavcu preostane, je, da delodajalca za težko prisluženo plačo toži na sodišču, a ni rečeno, da bo denar kdaj tudi videl. In to delodajalci dobro vedo, pa tudi to, da se delavci za nekaj tisoč evrov ne bodo pravdali na sodišču. No, tako je to v naši ljubki Sloveniji. Da je mera polna, pa podjetniki, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, preprosto odprejo še kakšno podjetje in opeharijo še kakšnega delavca. In nikomur se ne zgodi nič.


Posel. Če sem malo sarkastična, upam, da bo vsaj maratonski sestanek direktorja podjetja Transing obrodil sadove za kakšen nov posel, iz katerega bo pritekel tudi kakšen evro. Za našega delavca.