Pred enim letom, ob prevzemu Postojnske jame, ste dejali, da bi želeli privabiti enkrat več oziroma milijon obiskovalcev. Kako kaže?

Leta 1989 je imela jama skoraj milijon obiskovalcev; ta milijon je postavljen kot vizija. Rahlo nedosegljiva, a vsaka vizija mora biti velika. V prvem letu kaže zelo dobro; imamo približno deset odstotkov boljši obisk kot v istem obdobju lani.

Paket osebja ste že dobili, ko ste prevzeli jamo. Koliko ste jih odpustili, koliko ste zaposlili novih?

Eno od prvih vprašanj širše javnosti je bilo, koliko jih bomo odpustili. Vprašal sem jih, kdo bo pa delal, ko bomo vse odpustili? Zaposleni se morajo zavedati, da se lastniki lahko zamenjajo, oni pa bodo tukaj ostali. Zaposlujemo neprestano, odpuščati pa pravzaprav ne moremo.

Ustvarili ste tudi dobrih 645 tisoč evrov čistega dobička; štiri petine ga je ostalo podjetju oziroma Postojnski jami. V kaj ste ga usmerili?

Ves dobiček vlagamo v razvoj. Lanski bo šel v celoti v projekt Homogea. To je zelo zahtevna zbirka, ki bo prikazovala razvoj človeštva in nastanek Zemlje. Odprtje bo naslednje leto; razstavljen bo 27-metrski dinozaver, 2,6 metra velika stonoga …

Še kake večje investicije?

Druga zelo velika ureditev je ureditev celotnega pritličja hotela Jama. Tam moramo urediti rakrano družbe, prodajo vstopnic, ki se zdaj prodajajo kar na promenadi. To mora biti prostor, kjer dobi gost popolno informacijo. Uredili bomo tudi samopostrežno restavracijo in bar Briljant. Lahko se je razvijati; dobiček se bo letos verjetno vrtel okoli milijona evrov.

Foto: Benjamin Kovač Marjan Batagelj.

Pri teh načrtih, konkretno pri stopnicah, se je že zapletlo zaradi soseda. Ste se z njim že dogovorili?

S tem sosedom so se dogovarjale prejšnja uprava in še vse pred njo. Je lastnik enega lokalčka v celotnem kompleksu; skozi zapletene postopke prodaje je postal solastnik ene enajsttisočine celotnega kompleksa. Kako, bodo ugotavljali pravniki. Lastništva na njegovem lokalu mu nihče ne odreka. Da nekdo z eno enajsttisočino ovira razvoj celotnega kompleksa, pa ni pošteno. Stopnice kompleksa so za obiskovalce nevarne. To bi lahko pometli pod preprogo, ampak kaj če bi se nekomu nekaj zgodilo? Tam mimo hodi pol milijona ljudi! Ko smo jih začeli podirati, sosed ni dal soglasja. Vendar smo imeli izdelano jasno pravno mnenje, da lahko v primeru nevarnosti za okolico in obiskovalce stopnice podremo. Bi solastnik, če bi se podrle, rekel, da je kriv eno enajsttisočino, mi pa vse ostalo? Prenovo bomo začeli jeseni.

Ali te težave kažejo na pregovorno slovensko fovšijo?

Ko sem kupil jamo, sem šel k sosedu in želel rešiti problem. Predlagal sem, da tožbe pustimo sodišču, za preostalo pa sklenemo poravnavo. Dejal je, da se želi preseliti na najboljši vogal hotela – v Briljant. Odločil sem se, da mu bom v peti gradbeni fazi dal vogal. S tem se je strinjal, vendar je želel še odškodnino za tožbe. To bo določilo sodišče, sem mu rekel. Ni se strinjal in zahteval je milijon evrov. Temu pa se reče izsiljevanje. To je bil edini spor, ki smo ga kupili.

Kaj pa je s prenovo hotela Jama?

Pri hotelu smo previdni. Analiza kaže, da prenova ta trenutek ne bi bila modra odločitev. Da ne bi zgradili še enega spomenika, kot je nastal sredi Portoroža.

Je vaš cilj, da naredite zaključeno celoto? Del, ki ga upravljate, je urejen, preostale trgovinice pa ne.

Govorimo o parku Postojnska jama, o zaključeni celoti, kjer bi bil gost v nekem kompleksu in kjer bi mi čas bivanja gostov podaljševali na naraven način s tem, da bi se pri nas dobro počutili. Če se gost ne bo dobro počutil, ga ne bomo zadržali. Moramo narediti še otroško igrišče, pripeljati še več račk ... Ko bo šel v Homogeo in bo tam eno uro in pol, bo že malo lačen, žejen. Ta jama je imela vedno dobiček in vedno je bila dobra. Ko so bili ti pasivni lastniki v Kopru in so videli, da družba ne dela problemov – zakaj bi kdo o njej poglobljeno razmišljal, kako bi bili boljši, če ni bilo treba?

Kako pa sodelujete s Slovensko turistično organizacijo (STO)?

Sodelovanje s STO je dobro, ker brez Postojnske jame Slovenije ni. Mi gremo na čisto vse sejme, ki jih STO organizira povsod po svetu. Težava turistične vreče je, da je preplitva. S temi devetimi milijoni lahko naredijo, kar naredijo, če bi jim namenili toliko kot Hrvaška, pa bi bilo I feel Slovenia (Slovenijo čutim) malo več … Ne govorim o tem, da ne bi bili delovni in se ne bi trudili; zelo so se trudili biti pravični, ker imamo pravzaprav 30 odstotkov vsega turističnega obiska, pa vemo, da morajo reklamirati tudi druge turistične deležnike.

Ko smo ravno pri tem: ne dajemo vtisa, da bi v Sloveniji radi imeli vse vrste turizma. Radi bi kolesarili, smučali ... pa gozdovi, kulinarika …

Mi imamo najlepše gorice, trte, vino, štruklje, gozdne poti … zdaj mi pa povejte, česa nimamo? Turistični vtis želimo graditi na zelenem, ekološkem, to je čisto v redu. Zdaj pa pojdimo na izvedbo: ali bomo mi to naravno okolje predstavili skozi svetovne znamenitosti ali bomo rekli, da imamo najlepšo gozdno učno pot? Gost, ki se odloča za destinacijo, se odloča zaradi nečesa pomembnega. To pa ne more biti samo neokrnjena narava, če ne bo potem tudi izvedba izpeljana v taki naravi. Ker mu bo Bavarska ali pa Avstrija prodala bolj neokrnjeno naravo. Ne bo pa mu mogla prodati jame, ker je nima. Vsakomur, ki kupi tedensko ali mesečno vinjeto za Slovenijo, smo želeli vrniti vrednost te, če pride v Postojnsko jamo. To so vsi pozdravili: STO, Dars, vsi. Zataknilo se je, ker niso mogli razdeljevati letakov; rekli so, da gre za komercialne dejavnosti. Na to zapenjamo v Sloveniji. Avstrijce izgubljamo, ker nočejo plačati vinjete do Bleda. Italijane izgubljamo, ker nočejo kupiti vinjete do Postojne. To so naši zelo veliki problemi v turizmu, na katere opozarjamo.

Imamo sploh neko enotno, skupno vizijo turizma v Sloveniji?

Ko sem rekel, da bom povezal turistične deležnike v Sloveniji, je bila ena od prvih nalog dosledna izpeljava prodaje vstopnic, ki je Slovenija nima. To pomeni, da bi vstopnico za pomembne znamenitosti kupil kjerkoli, pri čemer bi bilo ceneje, če bi bilo vključenih več znamenitosti. Taka prodaja vstopnic v Postojnski jami že teče. To je produkt, ki bi ga lahko jutri prodali. Spletno stran delamo sami, nobenega evropskega denarja ne potrebujemo. S tem projektom smo se prijavili tudi na razpis Sejalec za dobre turistične projekte. Ne le da nismo prišli v izbor najboljših, sploh nismo prišli v noben izbor! Prišli pa so tudi futuristični projekti, ki ne bodo nikoli realizirani; sicer so dobro napisani, šele če bodo dobili denar, pa jih bodo šli delat. A se ne sekiramo, delamo naprej. Potem me vprašate, kdo razume slovenski turizem. Nekdo ga verjetno razume, jaz še ne.

Foto: Benjamin Kovač Marjan Batagelj.

Gre tu za razliko v tem, da vi razmišljate poslovno, v kontekstu, ki bo prinesel korist za vse, za turiste in hkrati dobiček? Zavodi po drugi strani denar dobijo.

Imamo zelo specifično vlogo. Smo edina gospodarska družba v zasebni lasti. Blejski grad je zavod, Lipica je zavod, Ljubljanski grad je zavod … kar naenkrat boste ugotovili, da se turizem pri nas vrti predvsem okoli zavodov. Zavodi imajo dejavno vlogo toliko, kolikor je dejavno njihovo vodstvo. Pomembne turistične točke v Sloveniji bi morale biti vse komercialne. Vprašali ste me, kam smo dali dobiček – dali smo ga v razvoj. Ampak zavedamo se, da moramo dobiček najprej ustvariti. Javni zavodi pa rečejo, bomo nekaj naredili, in iščejo evropska sredstva. In me potem nekdo prepričuje, da je bicikel prav tako pomemben kot Postojnska jama. Ne vem, kaj bomo rekli otrokom: vsi slovenski otroci na kolo ali kaj? Kaj hočemo mi narediti, na čem bomo gradili? Delovati moramo bistveno širše od Slovenije, globalno. Kako bomo Indijcem predstavili Slovenijo, bodo prišli sem biciklirat, ko pa imajo dovolj biciklov?!

Kateri so po vaše temelji slovenskega turizma?

Štirje so nesporni: Postojnska jama s Predjamskim gradom, za Bled in Lipico ni dileme ter Ljubljana z Ljubljanskim gradom. S temi zapolnimo vse: imamo žival, lipicanca, Ljubljano, zelo lepo, turistu prijazno glavno mesto, Bled, ki je vse to zelenje in čistoča, izjemen podzemni svet v Postojnski jami, za Predjamski grad pa tako ali tako nihče ne ve, da je bil uvrščen med deset najbolj fascinantnih gradov na svetu.