Sloveniji je sodišče naložilo, da mora dvema od treh tožnikov, Emini Ališić in Azizu Sadžaku, v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe plačati po štiri tisoč evrov za nepremoženjsko škodo, poleg tega pa še morebitne davke.

Če teh obveznosti ne bo poravnala do izteka roka, bo morala Slovenija na ta znesek plačati še obresti po obrestni meri za posojanje čez noč v okviru sistema centralnih bank območja evra v omenjenem obdobju skupaj s pribitkom treh odstotnih točk. Enako odškodnino in pogoje je sodišče določilo tudi Srbiji v primeru tretjega tožnika Sakiba Šahdanovića.

Kot je še odločilo s šestimi glasovi proti enemu, mora Slovenija v šestih mesecih po pravnomočnosti razsodbe tudi sprejeti ustrezne ukrepe, da bosta Ališićeva, Sadžak in vsi, ki so v enakem položaju kot onadva, lahko dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kot tisti, ki so imeli prihranke v domačih podružnicah slovenskih bank.

Sodišče je tudi soglasno odločilo, da šest mesecev od pravnomočnosti sodbe ne bo obravnavalo nobenega podobnega primera. Si pa pridržuje možnost, da se lahko v kateremkoli trenutku razglasi za nepristojno za katerikoli tak primer.

Vladi ni uspelo dokazati, da je denar fizično res šel v NBJ

Kot piše v razsodbi, objavljeni na spletni strani sodišča, je Slovenija v primeru Ališićeve in Sadžaka kršila temeljne človekove pravice do lastništva in uživanja svojega premoženja, o čemer govori 1. člen 1. protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah.  Druge tožene države po mnenju sodišča v primeru omenjenih tožnikov tega člena niso kršile.

Glede tretjega tožnika, Šahdanovića, pa je 1. člen 1. protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah po mnenju sodišča kršila Srbija.

Slovenija je v primeru Ališićeve in Sadžaka po mnenju sodišča kršila tudi 13. člen konvencije, ki govori o pravici do učinkovitega pravnega varstva. Druge tožene države tega člena v primeru Ališićeve in Sadžaka niso kršile, je še razsodilo. Je pa Srbija kršila ta člen v primeru Šahdanovića.

Sodišče tudi meni, da Slovenija in Srbija nista kršili 14. člena konvencije, ki govori o diskriminaciji na podlagi nacionalnosti.

Kot je v razsodbi ugotovilo sodišče, slovenska vlada vztraja, da je tedanja slovenska centralna banka ves denar nakazala tedanji Narodni banki Jugoslavije, vendar pa vladi ni uspelo dokazati, da je denar fizično res šel v NBJ. V razsodbi tudi piše, da je slovenska vlada najprej nacionalizirala LB, nato pa večino njenega premoženja prenesla na novo banko. Sodišče še ugotavlja, da je večina denarja iz sarajevske podružnice najverjetneje končala v Sloveniji.

Razsodba senata ni v skladu z duhom Evropske konvencije o človekovih pravicah

Sodnik iz Slovenije Boštjan M. Zupančič je podal ločeno mnenje. V njem ocenjuje, da bo veliki senat sodišča odločil, da razsodba ad hoc senata ni v skladu z duhom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Glede kršitve 1. člena 1. protokola h konvenciji Zupančič med drugim poudarja, da LB in Slovenija nista vzpostavili sistema, zaradi katerega je prišlo do težav, temveč je to storila nekdanja Jugoslavija.

Zupančič tudi meni, da razsodba ni v skladu s t. i. teritorialnim načelom, po katerem naj bi varčevalcem plačali odškodnino za vloge na območju, kjer je banka tudi financirala podjetja. V primeru nasledstva šesterica naslednic pokriva svoje ozemlje s svojimi garancijami, ker nekdanja centralna banka v Beogradu ni izpolnila svoje vloge garanta.

"Zakaj nobena od držav na sodišču v Strasbourgu ni vložila tožbe proti Sloveniji? Zakaj so se države skrile za posamezne tožnike, če vse kaže, da gre za vprašanje nasledstva? Mislim, da je odgovor jasen," je zapisal Zupančič.

Slovenski sodnik je nezadovoljen tudi s sestavo ad hoc senata, v katerem štirje člani prihajajo iz držav, kjer so upniki, dva sta iz držav dolžnic, le dva pa iz držav, ki niso vpletene v primer.

V BiH gre za vprašanje okoli 165 tisoč bivših deviznih varčevalcev podružnice LB v Sarajevu, ki naj bi po navedbah slovenske strani zahtevali skupno okoli 90 milijonov evrov.