Med naloge vsake vlade sodi brzdanje pretiranih sindikalnih apetitov. Vlada mora krotiti sindikate javnega sektorja, sicer ji pobezljajo proračunski stroški. Če se želi lotiti temeljitih reform, se mora upreti tudi sindikatom zasebnega sektorja. Če vlada nima moči, da bi stopila sindikatom po robu vsaj prva tri leta svojega mandata, je bolje, da se ne loti vladanja.  

Edino upanje.
Kdo se bo v predvideni Pahorjevi vladi spopadal s prekaljenimi sindikalnimi borci? Kdo se bo učinkovito upiral sindikalnim šefom, kot so Semolič, Rebolj, Ščernjavič in tovariši? Morda kandidatka za ministrico za javno upravo Irma Pavlinič Krebs? Dvomimo. Celo v predvideni bodoči vladi si menda ne želijo, da bi pogajanja s sindikati javnega sektorja vodili na ministrstvu za javno upravo. Po naših podatkih bi raje videli, da bi takšne posle prevzeli na ministrstvu za finance. Se bo s šolniki, zdravniki in drugimi uspešno ruval predvideni finančni minister Franci Križanič? Malo verjetno. Križanič namreč ne slovi kot ˝mišičnjak˝. In kako bo s sindikalisti shajal najverjetnejši minister za delo Ivan Svetlik? Nismo optimisti, profesorju s FDV namreč manjka pogajalske kilometrine, medtem ko je imajo njegovi bodoči sogovorniki v izobilju. Podobno je tudi z razvojnim  ministrom Gasparijem. Dodajmo k naštetemu še pregovorno omahljivega šefa Boruta Pahorja. Kaj dobimo? Državo, v kateri bodo vladali sindikalisti. To pa pomeni visoke javne izdatke in visoke stroške dela. Edini, ki se temu lahko upre, je bodoči gospodarski minister Matej Lahovnik.