V Slovenijo ste prišli leta 2010. Se je v teh dveh letih in pol država spremenila?
Tukaj sem relativno kratek čas. Sem pa v tem času opazil, da se je zaupanje ljudi zmanjšalo, več je pesimizma. Sam poskušam, morda zato, ker sem Američan, v teh stvareh videti nekaj pozitivnega. Če politična in gospodarska kriza, ne nazadnje pa tudi kriza zaupanja predstavljajo nekakšen katalizator za spremembe na bolje, potem je to vredno preživeti.

Zadnje čase praktično vsi finančni časopisi pišejo, da je Slovenija naslednja država, ki bo potrebovala mednarodno pomoč ...
To je odvisno od vas samih. Ne bom rekel, da se to ne bo zgodilo, ker ne vem, kaj bo naredila politika. Pomoč ni neizbežna, lahko pa se zgodi, da bo morala Slovenija, če ne bodo sprejete prave odločitve, zanjo zaprositi najpozneje v enem letu.

Med ljudmi je vse več apatije. Mladi se selijo iz države, bojijo se za prihodnost, služb ni. Bomo Slovenci našli pot iz tega labirinta?
Seveda. Ne bo sicer tako lahko, kot bi bilo pred petimi ali desetimi leti, mislim pa, da je Slovenija v precej boljšem položaju kot nekatere druge evropske države z gospodarskimi težavami. Vse jasneje postaja, da je kriza tukaj politična in psihološka, ne pa toliko gospodarska. Vse, kar ta država potrebuje, je politična volja voditeljev. Sprejeti je treba nekaj težkih odločitev, a težave se da odpraviti.

Ste lahko natančnejši? Katere so po vašem mnenju največje politične ovire za to, da se država izkoplje iz težav?
Kar je predlagala premierka, je dober začetek tistega, kar je treba narediti. Vprašanje je, ali bo ta koalicija sposobna izvesti program, ki ga je poslala v Bruselj. To namreč zahteva politično voljo in konsenz. Če bodo načrte uresničili, bi se potrebe Slovenije po pomoči precej zmanjšale. Rešitve, ki jih vlada predlaga, sicer niso idealne. Načrti bi lahko bili drznejši, predvsem pri zmanjševanju zaposlenih v javni upravi ter na področju privatizacije in umiku države iz gospodarstva. Slovenija je zelo majhna, varovati mora identiteto in kulturo. Toda edini način, da se zaščiti, je ta, da se odpre. Sliši se v nasprotju z zdravo pametjo, toda bolj ko se bo država trudila, da zaščiti svoje meje in gospodarstvo, prej jo bosta Evropa in svet pohodila.

Ali majhnost Slovenije za državo in prebivalce pomeni prednost ali slabost?
Rekel bi, da oboje. Dobra stran tega, da vas je le dva milijona, je ta, da niste kot bojna ladja, ki se komaj premika in se jo težko obrne. S tega stališča je lahko vaša država precej spretnejša. Če bi imeli voljo, bi se lahko precej hitreje lotili reševanja morebitnih težav. Velike države to počnejo težje. Najbrž veste bolje kot jaz, da je na drugi strani težava majhnih držav ta, da se vsi med seboj poznajo, veliko je metanja polen pod noge.

Tu je tudi vse večja prepletenost politike in gospodarstva. Kako velika ovira za gospodarski razvoj je to?
To ni le ovira; rekel bi, da ima kar katastrofalne posledice za gospodarstvo in družbo. Napol za šalo, napol zares včasih pravim, da bi bilo bolje, če bi bil politični sistem še vedno komunističen. Takrat sta vsaj veljali doslednost in gotovost. Direktorji se niso pogosto menjali, poleg tega so bili za svoje početje vsaj do določene mere odgovorni. Zdaj imate odprto, liberalno politično demokracijo, ki jo spodjeda socialistično gospodarstvo s podjetji v državni lasti. Država se mora povsem umakniti iz gospodarstva, razen iz družb, ki so res v nacionalnem interesu.

Vlada načrtuje prodajo nekaterih državnih podjetij. Se morda za investiranje v Slovenijo zanimajo tudi ameriška podjetja?
Nekatera bi to gotovo zanimalo, če bi bila prepričana, da ima Slovenija na tem področju resne namene. Toda po izkušnjah iz zadnjih petih oziroma šestih let večina teh družb obljubam vlade glede privatizacije ne verjame več. Poleg tega bi bil lahko seznam podjetij, ki jih prodajajo, obširnejši. Ovira pa je tudi mehanizem, po katerem je treba dobiti dovoljenje parlamenta za vsako privatizacijo posebej. Proces prodaje državnega premoženja bo zelo počasen pa tudi boleč, ker se bo zadeva premikala po centimetrih, namesto da bi podjetja prodali v enem zmahu.

Predvidevam, da imen podjetij, ki bi rada prišla v Slovenijo, ne morete imenovati. Lahko poveste vsaj sektorje, ki bi bili zanje zanimivi?
Res jih ne morem imenovati. Je pa med njimi zanimanje za vlaganje v telekomunikacije in energetiko. Tu so tudi investicijske družbe, ki niso osredotočene na posamezno branžo, temveč le iščejo dobra, donosna podjetja. Veste, tukaj sem dve leti in pol; v tem času se na področju prodaje državnih podjetij ni spremenilo praktično nič. Vse tri vlade so sicer o tem veliko govorile, a naredilo se ni nič.

Pogosto slišimo, da imamo v Sloveniji dve pravni državi: eno za elite, drugo za preostale državljane. Se strinjate?
Če bi vprašali povprečnega Američana, bi vam dejal, da je v Združenih državah Amerike (ZDA) enako. To je velika težava, ki pa je v Sloveniji vendarle bolj resna. Odgovornosti tukaj praktično ne poznate; nikogar ne zaprejo za dolgo. Če pa ga že, ga po plačilu varščine izpustijo, v tem času pa izgine. Slovenci potrebujejo potrditev, da bodo vlada in sodišča problematiko vzeli resno. Če bi zaprli skupino tistih, ki so obogateli na sumljiv način – najbolje bi bilo, da jih je nekaj povezanih z levo in nekaj z desno politično opcijo –, bi to ljudem dalo upanje, da gre za vladavino prava in ne vladavino ljudi. Vedno rad citiram Cicera, ki pravi, da smo sužnji prava, da nam ne bi bilo treba biti sužnji ljudem. Toda v Sloveniji ima le povprečen državljan občutek, da je suženj prava, drugi pa lahko počnejo, kar želijo. Vsaj tako je videti.

Kaj si mislite o našem pravnem sistemu? Omenili ste primere, ko ljudi spustijo na prostost, ti pa potem pobegnejo.
Veste, če bi se to zgodilo enkrat, bi rekel, da se lahko takšna napaka pripeti v vsaki državi in na vsakem sodišču. Prepričan sem, da se je to kdaj že zgodilo v ZDA pa tudi v kakšni drugi državi. Toda to se ni zgodilo prvič. Pred nekaj meseci smo imeli primer, ko je bil iz zapora v Kopru izpuščen nemški državljan. Imeli smo mednarodno tiralico, posvarili smo sodnika in tožilca, da bo obtoženec pobegnil, pa nas niso poslušali, češ da je hendikepiran. Kot da bi ga to, da je na invalidskem vozičku, oviralo pri tem, da se vkrca na letalo ali avtobus. No, naslednji dan je pobegnil, posledic pa ni bilo. Niti sodnik niti tožilec za to nista odgovarjala, zaradi tega nihče ni izgubil službe. Podobno se je zgodilo v začetku tedna (pobeg Hilde Tovšak, op. a.) in tudi že prej. Če pri takšnem ravnanju ni posledic, naenkrat ni več zaupanja v sodni sistem, ki bi ga morala imeti vsaka civilizirana in demokratična družba.

Menite, da je Slovenija koruptivna država?
Slovenci imajo poštenost praktično v genih. S tega stališča je vprašanje korupcije zelo varljivo. Če v restavraciji pozabite denarnico, je 99-odstotna verjetnost, da jo boste dobili nazaj. Nekako je paradoksalno, da so ljudje zelo pošteni in da je med njimi zelo malo korupcije, medtem ko je na visokih položajih povsem nasprotno. Korupcija je sistematična. Mislim, da se ti ljudje niti ne zavedajo, da ravnajo koruptivno, ko poskrbijo za prijatelje in družino. Korupcije, kot smo je vajeni v državah tretjega sveta, pa v Sloveniji ni.

V začetku maja ste obiskali Kočevski rog. Zdi se, da je Slovenija ideološko vedno bolj razdeljena, čeprav je od druge svetovne vojne minilo skoraj 70 let. Mislite, da bomo te razlike lahko premostili?
Druge možnosti nimate. Ste majhen narod, v svetovnem merilu le malo večja vas. Živeti morate skupaj, to pa pomeni, da se morate vzajemno spoštovati, in razumeti vidike zgodovine. Te možnosti še ni bilo. Težave povzročata dve vrsti ljudi: prvi bi radi zgodovino ignorirali, drugi pa bi v njej živeli. Nič od tega ni prav. O zgodovini se je treba pogovarjati, potrebna je sprava. Sprejeti je treba dejstvo, da so bili na obeh straneh dobri in slabi ljudje. To je dolgotrajen proces. Mislim, da je ta možnost zdaj zelo velika. Končno imate predsednika, ki je predsednik vseh Slovencev, spoštuje delo, ki so ga opravili partizani, in razume stvari, ki so jih počeli domobranci.

Se ideološke teme odpirajo namenoma? Da torej oblast namenoma razdeli ljudi, ker je tako lažje vladati?
Ja, vendar ne vedno. Obe strani ideloške teme uporabljata za pridobivanje volilcev ali preusmerjanje pozornosti od pomembnejših vprašanj, na primer gospodarske krize ali česa drugega. Ampak to počnejo politiki povsod.

Ste zelo neposredni, ko gre za opisovanje političnih razmer v Sloveniji. Prejšnji predsednik republike Danilo Türk je celo dejal, da se vmešavate v notranje zadeve države. Kako na to gledate vi?
V veliki meri so tisti, ki se glede mojih izjav pritožujejo, preveč pokroviteljski do Slovenije. Kot da bi mislili, da je država otrok, ki ga je treba zavarovati pred resnico in ostrimi besedami. Slovencem izkazujem spoštovanje s tem, da imam z njimi pošten dialog. Zdelo bi se mi žaljivo, da bi besede zavijal v vato. Da bi denimo na vprašanje o razmerah v državi odgovoril: “Veste, to je tako lepa država. Ste bili že na katerem od smučišč?” Se pa s svojimi izjavami nikoli nisem vpletal v notranje zadeve Slovenije. S tem bi predpostavljali, da lahko ameriški veleposlanik ljudi prepriča, naj nekaj naredijo. Saj še svojih otrok ne morem prepričati, naj naredijo tisto, kar morajo.

Iz depeš, ki jih je razkril WikiLeaks, smo lahko razbrali, da je bil vaš predhodnik precej kritičen do slovenskih medijev. Kaj bi lahko prebrali v depešah, ki jih vi pošiljate v Washington, če bodo nekoč razkrite?
Ironija je, da nekako že poznate vse kritike, ki sem jih v tem času pisal v Washington. Pravzaprav ne potrebujete WikiLeaksa, da razkrije depeše. Edina stvar, ki je v teh depešah in je nisem povedal javno, so beležke o posameznikih.

Kaj se je zgodilo z načrti za izročitev dveh zapornikov iz Guantánama Sloveniji?
No, če bi katera od vlad zdržala malo dlje ... (smeh) Obe prejšnji vladi sta te načrte podpirali. Pravzaprav sem jaz kriv, da se je zadeva zavlekla. Mislim, da je eden od mojih večjih neuspehov ta, da nisem predvidel padca dveh vlad. Ob vseh gospodarskih in političnih težavah, s katerimi se je spopadala Slovenija, nisem želel povzročiti dodatnih napetosti, zato s tem nisem hitel. Kdor misli, da se s tem dela usluga ZDA, se moti. Mi od tega ne bi imeli nič. Bi pa Slovenija pomagala enemu ali dvema zapornikoma iz Guantánama, da bi imela lepše, civilizirano življenje. Prevzeli bi zapornika, ki sta povsem varna, tudi njuno integracijo v družbo bi financirali. O tem se pogovarjamo tudi s trenutno vlado.

Zakaj pa jih v družbo ne integrirajo ZDA?
Dobro vprašanje; tudi sam se to nenehno sprašujem. V glavnem zato, ker je kongres glasoval proti. Vprašanje pa je, če bi lahko predsednik Barack Obama z nasprotno odločitvijo zaobšel odločitev kongresa. Imajo pa ZDA moralno obvezo do teh ljudi, sploh do tistih, za katere se je izkazalo, da niso kriminalci. Seveda tukaj naletimo na očitke, češ da je Amerika hinavska, ker od vas želimo, da naredite nekaj, česar sami nočemo. Če sem odkrit, je to res hinavsko. Ampak, konec koncev je pomembno, da so ti ljudje svobodni.