Foto: Saša Despot Nina Oštrbenk Poznam par, ki bo kmalu dobil otroka in išče najemno stanovanje. Takšna je realnost večine mladih, če ne živijo pri starših. S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi najemnina požrla večine porodniške, ki jo bo bodoča mamica prejemala. Po drugi strani pa so naši starši in stari starši gradili hiše za vsaj dve ali tri generacije v dveh ali treh nadstropjih na 200 ali 300 kvadratnih metrih. A kaj ko se mladi ne vrnejo domov, starejši pa za tako hišo ne morejo več skrbeti ne fizično ne finančno, zato začne propadati. Ob tem so zelo redki tisti, ki pomislijo, da bi se preselili v nekaj manjšega in boljšega.

Navezanost. Tu gre predvsem za dve težavi; za slovensko navezanost na dom in obsedenost z lastnino. Ni pomembno, ali je stanovanje neprimerno za življenje, pomembno je, da je moje. Da ne bo pomote, tudi sama odplačujem kredit, da bom imela svoj dom. Vendar če bi obstajala možnost, da bi na mesec plačevala 200 evrov najemnine, stanovanja ne bi kupila. O tem, kaj nam pomeni dom, veliko povedo besede moje babice, ki je vedno govorila, da želi v svoji hiši umreti. Zato se pri nas težko zgodi podobno kot prijateljici iz Zagreba. S fantom, s katerim načrtujeta družino, sta se preselila v trisobno stanovanje njenih staršev v središču mesta, njima pa sta pomagala pri nakupu novega enoinpolsobnega stanovanja na obrobju. Gre za win-win situacijo, saj si mlada sicer tako velikega stanovanja ne bi mogla privoščiti, starša pa bosta novo in manjše lažje vzdrževala.