"Zakaj se država vmešava v to, kam nekdo vloži svoj denar?" je legitimno vprašanje postavil eden od razpravljavcev na sinočnji javni tribuni o davku na nepremičnine. Posredno mu odgovarja vlada v predlogu zakona, v katerem pravi, da principa pravičnosti in solidarnosti narekujeta, da se davčno breme, "seveda v okviru družbenega konsenza", sorazmerno porazdeli tudi glede na kazalce bogastva, kot sta posedovanje premičnin in nepremičnin. Razpravljalci so opozorili tudi, da so bile davščine za vsako od nepremičnin plačane vsaj že trikrat – najprej je bila plačan davek od plače, nato dohodnina in še DDV. Kaj pa, če konsenza, na katerega se sklicuje vlada, ni?

Komunikacija

To je res filozofsko vprašanje, a bi si ga lahko vsake toliko zastavili tudi v vladi. Številni, ki v osnovi podpiramo nepremičninski davek, kljub temu menimo, da je slab, s preveč luknjami, in da bi si državljani zaslužili boljšega. Ne gre za to, ali bi z njim kak lastnik prihranil ali ne, ampak da se ob tem, ko bi ga plačevali, ne bi čutili ogoljufane. Vsi trije pomisleki iz prvega odstavka so tehtni, naloga vlade pa je, da nas prepriča, da ima njen največjo težo. S površnim zakonom, ki ga je spreminjala, kot je zapihal veter, brez argumentacije in z redkobesednimi pripravljalci besedila, ji za zdaj to ni uspelo. Davkoplačevalcev ni prepričala, da bodo zaradi dodatne luknje v denarnici živeli kaj bolje. Ali da bo kdo drug, ki nima, živel bolje. Pravzaprav nas ni prepričala niti, da zaradi tega ali kakega drugega novega davka ne bomo, čeprav solidarno, živeli slabše kot včeraj.