Tisti petek, 16. maja 1986, se je 11-letna Maja Vojvoda po pouku na osnovni šoli dr. Vita Kraigherja za Bežigradom vrnila domov, v blok v Kuzmičevi ulici, in tam nekaj časa igrala s sošolko, nato pa, nekaj po tretji popoldne, kot izhaja iz kasnejšega poročila ljubljanske policijske uprave, odšla v vrtec po dobre štiri leta starega bratca.
V stanovanju sta nekaj časa gledala televizijo, potem ju je premamilo igranje, Maja se je z vrstniki kratkočasila v bloku, bratec pa zunaj na igrišču, skupaj s prijateljem in pod budnim očesom njegove mame.
Igrala se je v bloku
Okrog pol šestih popoldne se je domov vrnil Majin oče, ki so ga tisti dan kot rezervista poklicali na vojaške vaje. S sinom, ki ga je opazil na dvorišču, sta se odpravila v stanovanje, hčerko pa je slišal, kako se igra v bloku, vendar je pri tem ni motil, saj ga je tudi na listku, ki ga je prilepila na vrata, obvestila, kje je.
Pol ure kasneje je Maja ugotovila, da bratca ni na dvorišču, in se ga odpravila iskat. Nazadnje so jo nekaj po 18. uri videli, kako hitro hodi proti trgovskemu centru Astra, nato o njej ni bilo več ne duha ne sluha.
Okrog sedmih zvečer je prišla domov še njena mama. "Kje pa je Maja?" jo je zanimalo. Starši so takrat zagnali preplah, preiskali okolico bloka, spraševali sosede in sošolce. Maje ni bilo nikjer. Takrat so obvestili policiste.
Ti so objavili njen osebni opis: visoka okrog 130 centimetrov, vitka, svetlih kostanjevih las in zelenih oči, oblečena je bila v svetlo modro bluzo s kratkimi rokavi, svetlo modre žametne hlače in obuta v športne copate Adidas. Organizirali so temeljito iskalno akcijo, pregledali še območja sosednjih krajevnih skupnosti, več blokov, kleti, zasklonišč, jaškov, dvigal, kanalizacijo. Ker bi bila Maja lahko žrtev kaznivega dejanja, so pod drobnogled vzeli številne ljudi, v preteklosti osumljene spolnega nadlegovanja mlajših deklet oziroma otrok in jih tudi poligrafsko testirali. Vse brez uspeha.
Nič novega niti s Češke
Prve dni in tedne so policisti prejeli številne anonimne klice ne samo iz Slovenije, ampak tudi drugih republik takratne Jugoslavije. Prav tako so se s svojimi razlagami, kje bi bilo treba iskati šolarko, javljali radiostezisti. Učinka žal ni bilo, tako kot tudi ne leta 2017, ko so preiskovalci preverjali informacije s Češke.
Bolečina ob Majinem izginotju seveda najbolj preveva mamo, oče je že pokojni, in brata, a tudi njeni sošolke in sošolci, prijateljice in prijatelji, je niso pozabili. "Na Kuzmičevo se je z družino priselila, ko je začela obiskovati tretji razred. Bila je najmanjša in najdrobnejša v razredu, a živahna in vedno nasmejana. Zelo rada je imela svojega brata, po katerega je hodila v vrtec v neposredni bližini bloka. Na sploh so bili zelo urejena in usklajena družina," nam je povedala Majina sošolka in njena najboljša prijateljica. "Pogosto sva šli skupaj v šolo in domov, torba je bila skoraj večja od nje, pa saj ni bilo daleč, 500 metrov v eno smer. Po pouku sva se igrali bodisi za njenim blokom, na ploščadi za stavbo tedanje Adrie Airways, bodisi pri njej doma. In pisali sva si pisma, ona jih je metala v moj nabiralnik in jaz v njenega, živeli sva dobrih sto metrov narazen. Teme so bili tipično petošolske, kdo nama je všeč in kdo ne, pa učitelji, predmeti."
Prazna šolska klop
Na njena vrata so v soboto, 17. maja, okrog enih zjutraj potrkali policisti: "Spraševali so me, če sva se v petek popoldne z Majo skupaj igrali, in o pismih. Bila sem v popolnem šoku, nikoli mi ni omenila, da se koga boji, da kdo opreza za njo, da bi bila morda v nevarnosti. Edini tujec, ki ga je omenila, je bil njihov novi sosed iz Kuvajta, a ne zato, ker bi ji kaj hotel, ampak, ker je bil od daleč."
Po besedah naše sogovornice otroci v tistih časih niso kar izpuhteli, "nihče nam ni ponujal sladkarij, nas vabil v avto". "Kot bi bilo včeraj, se spominjam klopi, ki je po Majinem izginotju samevala, predvsem pa strahu. In tako smo čutili vsi v razredu. Bali so se tudi starši. Brezskrbno pešačenje v šolo in nazaj ni bilo nikoli več samoumevno," nadaljuje Ljubljančanka. "Sprva smo čakali, da se vrne, verjeli pa, da ni odšla sama, ni bila takšna deklica, temveč je bila ugrabljena. Spraševali smo se, kdo bo naslednji. Na eni od obletnic valet smo se pogovarjali in ugotovili, da še po toliko letih ne moremo verjeti, da je izginila. Pa da očitno nikoli ne bomo izvedeli, kaj se ji je zgodilo. Ko beseda nanese nanjo, postanemo žalostni, tihi."
Majino izginotje je pustilo posledice pri vseh, ki so jo dobro poznali, pove njena prijateljica: "Bojim se, da bo v trgovskem centru, z igrišča, izginil moj otrok, čeprav sem zraven. Javnih prevozov ne prakticiramo, ker se mi pred očmi pojavi Majina slika, čeprav je od takrat minilo skoraj 40 let."
Kot nam je sporočil Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete, je v evidenci pogrešanih oseb trenutno 251 imen, najstarejši primer je z 12. septembra 1957: "Postopek se zaključi, ko je pogrešana oseba najdena."