Gospod Torra, prihajate iz Španije. Od kod vaše izvrstno znanje slovenščine?
To je rezultat dobrega leta obiskovanja tečajev, potem pa vaje, vaje, vaje ... Poslušam radio, berem, a mi še manjka.

Opus Dei je v Sloveniji prisoten sedem let. Kakšen je njegov položaj?
Opus Dei je v Sloveniji nova katoliška ustanova. Tu je šele sedem let, zato je majhna, a deluje. Z vsemi ima dobre odnose; nič posebnega ni mogoče reči pri tem.

Koliko imate članov, koliko pa sodelavcev in prijateljev?
Imamo 30 članov, od 40 do 50 sodelavcev in še več prijateljev.

V javnosti pogosto ugibamo, kdo so vaši člani, in pri tem omenjamo nekatere znane osebnosti, na primer bivšega ministra Lovra Šturma in predsednika uprave banke Unicredit Franceta Arharja. Lahko poveste, ali sta vaša člana?
Lahko povem, da nista člana Opusa Dei in da za zdaj slovenski člani niso tako znane osebnosti – so navadni ljudje.

Kakšne cilje imate v Sloveniji?
Naš glavni cilj je hkrati glavno sporočilo Opusa Dei: poudariti, promovirati in razširiti vesoljno poklicanost k svetosti vseh krščenih. To je potrdil drugi vatikanski koncil. To želimo počasi razširjati tudi po Sloveniji v upanju, da bo pomagalo izboljšati družbo.

Lahko vaš cilj definirate bolj laično? Bolj, recimo, mikro?
Ja, lahko. Ponujamo sredstva vzgoje in izobraževanja, da bi vsak postal boljši oče, boljši delavec, boljši učitelj ... predvsem v poklicnem smislu. Da bi postali sveti, moramo najprej postati dobri in dobro opraviti svoje poklicno delo. Ponuditi želimo sredstva, da bi se izboljšali kot ljudje.

Kakšna sredstva pa lahko ponudite, da bi ljudje bolje opravili svoje poklicno delo? Izobraževanje?
Vprašanje je, kako lahko posvečuješ svoje delo. Odgovor je: tako, da delaš dobro in veliko. Dobro opravljeno delo niso samo človeške in krščanske kreposti; pomeni tudi, da si pri delu pošten, pravičen, strokoven in ga dokončaš. Če imaš višje cilje, delaš za Boga in služiš drugim, je delo lažje.

Kakšne odnose imate s slovenskimi uradnimi ustanovami in podjetji?
Nič posebnega ... Opus Dei kot katoliška ustanova oziroma ustanova, ki pripada Katoliški cerkvi, je sicer pravna oseba, a ni potrebe po kakšnih posebnih odnosih. Prelatura lahko tam, kjer deluje, prosi za status pravne osebe in ga pridobi, tako je na primer v Rusiji ali Kazahstanu.

V Ljubljani gradite novo zgradbo. Zakaj jo boste potrebovali?
Da bi organizirali duhovne in izobraževalne dejavnosti, potrebujemo sredstva in prostore. Zdaj smo v najetih prostorih, zavod, ki so ga ustanovili člani in prijatelji, gradi novo hišo. Iz tega centra bomo, upam, odšli na vse konce Slovenije.

Kako financirate gradnjo?
Financiramo počasi ... predvsem s prispevki članov, sodelavcev in prijateljev, iščemo pa tudi sredstva pri naših prijateljih v državah, od koder prihajamo: v Španiji, Italiji, Čilu, Mehiki in drugod.

Prosim vas za komentar še ene špekulacije. Španska banka Santander se omenja kot kandidatka za prevzem Nove Ljubljanske banke. Ugiba pa se, ali ni s tem povezan tudi Opus Dei.
To je špekulacija. Moram pojasniti, da so cilji Opusa Dei duhovni, ne ekonomski in finančni. O banki Santander in Novi Ljubljanski banki ne vem nič. Mogoče je, da v nekaterih podjetjih delajo posamezniki, ki so člani, vendar ne dobivajo navodil od Opusa Dei. Kjer delajo, so popolnoma svobodni, ne le pri poklicni dejavnosti, ampak tudi pri politični in socialni.

Opus Dei velja za skrivnostno organizacijo. Zakaj je tako?
To je skrivnost tudi zame. Ne vem, zakaj je tako, to se ponavlja že nekaj let. Povedal vam bom malo čudno, vendar resnično zgodbo. Neki otrok na Škotskem je imel v začetku 80. let raka. Želel pa si je nekaj posebnega: zapisati se v Guinnessovo knjigo rekordov kot otrok, ki je dobil največ razglednic in pisem. To je bilo objavljeno in pošta je začela prihajati; pisal mu je tudi takratni predsednik. Dobil je deset milijonov razglednic, potem pa so razkrili, da ta otrok sploh ne obstaja. Pošta pa je prihajala tudi po tem. Tako se ponavlja tudi v zvezi z nami, čeprav nič od tega ni res. Podatki in vse informacije so znani, odgovorni ljudje so znani, imamo spletno stran, lahko nam pišejo, nas pokličejo ...

Res vključujete med člane predvsem premožne in vplivne ljudi?
Povem vam še eno zgodbo: v Madrid je prišel nemški podjetnik in je na letališču vzel taksi. Taksist je imel v avtu podobico našega ustanovitelja, svetega Jožefmarije. “Zakaj imate to? Mar ne veste, da je to samo za bogate ljudi, za elito?” je vprašal podjetnik. Taksist mu je odgovoril: “Motite se in delate takšno napako, kot sem jo jaz. Na začetku sem mislil, da je Opus Dei samo za taksiste, ker sem poznal samo taksiste.” Zanimajo nas vsi ljudje, Opus Dei je odprt za vse, člani opravljajo veliko socialnih dejavnosti, tudi v Afriki, Južni Ameriki in na drugih celinah.

Ste brali Da Vincijevo šifro?
Povedano po pravici, nisem prebral cele knjige, vendar poznam zgodbo. Bom pa povedal, kaj se mi je zgodilo ta konec tedna. Bil sem na Srednjem vrhu nad Gozd Martuljkom. Srečal sem gospo s hčerko. Vprašala me je, ali sem prebral Da Vincijevo šifro. Odgovoril sem tako kot vam: samo delno, a jo poznam. Potem sem vprašal, ali jo je prebrala ona, in odgovorila je: “Prebrala sem več kot polovico, a je nisem mogla dokončati. Zgodba se mi ni zdela verjetna.” Konec koncev gre za roman, za izmišljeno zgodbo in naši nasledniki knjige morda ne bodo študirali med zgodovino literature. Morda jo bodo omenili v zgodovini knjižnih uspešnic 21. stoletja.

Knjiga je med drugim uveljavila prepričanje, da se člani Opusa Dei telesno samokaznujejo. Koliko je resnice v tem?
Najprej bom omenil športnike; na primer Petro Majdič. Športniki se veliko žrtvujejo ter se včasih zaradi športa in svojih ciljev približajo življenjski nevarnosti. Telesno samotrpinčenje je tradicionalna praksa, ki pa jo opravljajo le redki člani Opusa Dei, in to prostovoljno. Razlog je, da posnemajo Kristusovo trpljenje, kar pa počnejo tudi v drugih katoliških ustanovah ali posamezniki. Mati Terezija, Pavel VI. in Janez Pavel II. so priznali, da so uporabili takšne prakse. Za Opus Dei so pomembnejše žrtve v majhnih in drobnih stvareh. Predvsem v služenju drugim, dokončanju dela ali nasmehu.

Velik problem Katoliške cerkve je pedofilija.
Kot je pred kratkim povedal papež Benedikt XVI., so primeri pedofilije nesprejemljivi in zločinski, zato ni nikakršnega opravičila za nikogar, še posebno pa ne za katoličane, ki hočemo slediti našemu Gospodu Jezusu. Nekaj drugega pa je, če mediji to izkoriščajo z ustvarjanjem konstruktov, katerih namen je odvzeti ugled papežu in Cerkvi, ki je nekaterim lobijem nadležna zaradi svoje dejavnosti pri obrambi življenja in družine.

Po izobrazbi ste tudi filozof in zgodovinar, pri nas ste sedem let. Kako vidite slovensko družbo?
Sem tudi kristjan in po naravi optimist. Slovenija je podobna moji Kataloniji, ljudje so urejeni, resni, delavni, na neki način tudi podjetni in iniciativni. Na deželi so ljudje tradicionalno vernejši, v mestih pa je podobno kot v Zahodni Evropi. Čutiti je vpliv prejšnjega režima in sodobnega potrošništva. Vidim analogijo s Španijo: obstaja razdeljenost med vernimi in nevernimi, to sta dva dela prebivalstva, ki sta si preveč nasprotna in ni pravih odnosov med njima. Nočem vrednotiti, povem le, kakšen je moj vtis, je pa to verjetno rezultat zgodovine 20. stoletja.

Gospod Torra, kaj si želite za velikonočne praznike?
Najprej si želim, da bi veliko ljudi malo bolje spoznalo Jezusa Kristusa in dejstvo, da je Jezus vstal. V Sloveniji je prednost, da so velikonočni prazniki tradicionalni in se nekateri približajo Cerkvi predvsem v tem času. Želim si, da bi bili tudi običaji, kot na primer blagoslov jedi, za mnoge priložnost za zbližanje z Bogom. Obenem pa bi si želel tudi lepega vremena.