Aleš Serdt in Robert Meško sta sredi lanskega poletja na Ptuju uspela ukrotiti požar, ki je izbruhnil v enem od tamkajšnjih stanovanjskih blokov. Prva sta se znašla na kraju, ko so stanovalci klicali na pomoč.
"Ob prihodu na kraj, pred samim stanovanjskim blokom ni bilo opaziti znakov požara. Pred vhodom v sam blok, pa je prestrašeno kričal občan, da v stanovanju gori in da možakar kliče na pomoč. Ko sva se povzpela do gorečega stanovanja, sva slišala močno pokanje in izjemo gost dim, kar naju je presenetilo. Ker se s takšnimi stvarmi v življenju nisva srečala, sva popolnoma nagonsko prijela za gasilni aparat in začela z gašenjem," pojasnjujeta policista.
Ustavile ju niso niti črepinje
Ob vstopu v blok je v objektu močno odmevalo. Sledila sta glasnemu pokopanju in močnem vonju po dimu, ki ju je pripeljalo do prvega nadstropja. V stanovanje v prvem nadstropju, iz katerega so se razlegali poki, sta se morala zaradi gostega dima splaziti.
"Pred najinim prihodom je vrata gorečega stanovanja odprl prav občan, ki naju je pričakal pred blokom, a je zaradi razsežnosti požara in dima zbežal iz bloka," nadaljujeta.
Pograbila sta gasilni aparat na hodniku in se lotila gašenja. Na vsak način sta iz nadstropja ven na varno spraviti vse stanovalce in nista razmišljala o ničemer drugem. Njunega poguma ni bilo mogoče ustaviti niti, ko je med gašenjem v predprostoru razneslo luč in so se črepinje razletele po obeh.
"O tem da bi se lahko vnel še hujši požar sva razmišljala potem, ko sva izpraznila gasilni aparat in je razneslo luči nad nama. Ko pa so na kraj prišli gasilci in pričeli z gašenjem, pa o tem nisva več premišljevala," dodajata.
Gasilci so gasili, policista spravljala ljudi na varno
Ko sta praktično že izpraznila gasilni aparat, so na kraj že prispeli še gasilci in takoj prevzeli gašenje. Za policista pa se je tedaj pravo delo šele začelo. Do prihoda gasilcev sta uspela očistiti prehod in urediti izhod iz bloka, da sta lahko na varno spravila tri družin z otroki, dve starejši ženski in starejšega moškega. Pri tem pa sta sama največ tvegala.
"Celotna zadeva je potekala izjemno hitro, ni bilo veliko časa za razmišljanje, le spontane reakcije. Sva pa se zaradi tega ker sva bila izpostavljena dimu brez zaščitnih sredstev, zastrupila z dimom in sva bila pozneje, ko se je celotna situacija delno umirila in so bili vsi stanovalci zunaj, po navodilih tam prisotnega zdravnika nameščena v reševalno vozilo, kjer so nama namestili kisikove maske."
Med reševanjem ljudi iz dimnega oblaka, ki se je vil po stopnišču, sta se zavedala, da lahko postane nevarno, če ne bosta dovolj previdna.
"Strah sva občutila v tistem trenutku, ko sva poskušala po stopnicah steči v zgornja nadstropja, saj se je po stopnišču valil gost dim in sva se zavedala, da nikjer ni svežega zraka, ter sva bila brez zaščitnih sredstev."
Mislila bolj na druge, kot na sebe
Policista je ob tem sicer bolj skrbelo za tiste, ki sta jih reševala kot zase.
"Bolj sva se pogovarjala, o tem, da bi se lahko končalo tudi drugače, predvsem za stanovalce v zgornjih nadstropjih"
Okoli stanovanjskega bloka se je, kljub pozni večerni uri, medtem zbralo kar nekaj naključnih opazovalcev, ki so to reševalno akcijo sicer budno spremljali, pomoči pa ni bil pripravljen ponuditi nihče. "Naključni opazovalci so bili vsi pred blokom, v sam blok pa sva vstopila le midva in gasilci."
A policista zato ne obsojata nikogar. Povsem razumljivo se jima zdi, da so bili zadržani tudi ostali stanovalci v višjih nadstropjih bloka.
"Po najinem mnenju, je bila pozna ura, v bloku pa živi sicer večinoma starejša populacija
stanovalcev. Poleg tega pa sva na kraj požara midva prispela hitro."
Namesto zahvale pritožba
Policista sta konec lanskega leta prejela medaljo policije za hrabrost. Od tudi brez tega priznanja, bi kadarkoli spet ravnala enako plemenito. Da sta uspela rešiti toliko življenj, jima pomeni največ.
"Zadovoljstvo, predvsem zato ker bi se zadeva lahko končala tragično za stanovalce v zgornjih nadstropjih, predvsem za otroke."
Kljub temu pa jima vsi niso bili najbolj hvaležni oziroma jima te hvaležnosti niso znali pokazati tako kot bi se to od njih pričakovalo.
"S stanovalci kasneje nisva imela nobenih stikov, en občan pa je takoj je pokazal nezadovoljstvo, ker smo pri reševanju njegove mame morali razbiti vrata stanovanja."
Ne glede na to, da sta gospe in še ostalim njenim sosedom rešila tako življenje kot premoženje, pa sebe nimata za junaka.
"Nimava se za junaka, saj bi v podobni situaciji vsak ravnal tako kot sva midva. Junak je vsak, ki v pravem trenutku ve pravilno odreagirati," policista zaključita pripoved.