Izvajalci študije so predlagali, da bi tretji pas obvoznice gradili med letoma 2015 in 2020. Do takrat bi morali že pripraviti ustrezno dokumentacijo in zagotoviti financiranje. Pa kar je verjetno najtežje: projekt bi morala “blagosloviti” vsaj vlada, da o parlamentu niti ne govorimo. Vse to pa je pogojeno s politično voljo, ki je, kot kaže, še ni, čeprav je minister Patrick Vlačič že priznal, da so slovenske ceste “poddimenzionirane”. Začeti govoriti o skoraj milijardnem projektu (če upoštevamo, da so investicije v avtocestno infrastrukturo, ki ostanejo v začetnih finančnih okvirih, bolj izjema kot pravilo) je ta trenutek najbrž res boleče, pa tudi če gre za koncesijo. Toda projektanti pravijo, da bi bili prihranki večji kot vložek. Še več, pravijo, da bi bila investicija s stališča pospeševanja gospodarstva celo zaželena. “Ampak vsaka vlada ima svojo politiko,” je dejal moj sogovornik. Bati se je le, da bo takrat, ko bomo v resnici zgradili tretji pas, čas že za kako alternativno prometno rešitev.

Mestni promet. Če zaostajamo pri megalomanskih projektih, kot je širitev obvoznice, bi se lahko zganili vsaj pri nekoliko manjših ali vsaj manj občutljivih. V Ljubljani so med večjimi dosežki že uvedba brezkontaktne kartice urbana, rumeni prednostni pas za avtobuse in menjava starih trol s čim okolju prijaznejšim. Nekatere študije, podobne tej za tretji pas, so že dosegle častitljivih 20 ali 30 let, pa so še vedno samo študije.