"Potresi takšne intenzitete, da resneje poškodujejo stavbe, jih porušijo ali celo zahtevajo smrtne žrtve so v Sloveniji na srečo dokaj redki," je ob 20-letnici velikonočnega potresa v Zgornjem Posočju povedal direktor urada za seizmologijo Andrej Gosar. "Kar bi nas lahko hitro zavedlo, da bi lahko potresno nevarnost podcenjevali. Rušilni potres se žal lahko zgodi kadarkoli in nanj moramo biti pripravljeni."
Zato so ob obletnici najhujšega potresa v samostojni Sloveniji pri Agenciji za okolje potres osvetlili z različnih vidikov, od popotresne sanacije do naše pripravljenosti na močan potres. V zadnjih 20-ih letih se je močno spremenila in razvijala tudi seizmologija, komunikacijske poti za prenos in tudi mednarodno izmenjavo podatkov so danes namreč bistveno drugačne.
Hitrejše obveščanje
"Leta 1998 je pripravljeni seizmolog na pozivnik prejel samodejno generirano sporočilo, imeli smo računalniški program, ki je spremljal seizmogram digitalne opazovalnice na Golovcu s podatki, iz katerih je lahko sklepal, kako daleč je potres od Ljubljane, ne v kateri smeri, in kakšna je njegova amplituda," je razložila Martina Čarman iz Agencije za okolje. "Seizmogrami so iz digitalnih opazovalnic po Sloveniji prihajali preko modemske povezave. Leta 1998 je bila najbližja opazovalnica analogna, kar pomeni, da je bil zapis na papir. Zato je seizmolog telefoniral naši sodelavki na Vojsko in ona je odčitala parametre iz seizmograma in mu jih sporočila. Ko je zbral vse parametre, je lahko obvestil javnost."
Žarišče potresa leta 1998 je bilo med dolino Lepene in Krnskim gorovjem, v globini okoli osem kilometrov. Prizadel je naselja v 16 občinah zahodne in severozahodne Slovenije, čutili pa so ga prebivalci celotne Slovenije in posameznih delov devetih držav - od Hrvaške do Švice in celo Nemčije.
Poleg velike gmotne škode na Bovškem, Kobariškem in Tolminskem je povzročil tudi precejšnje spremembe v naravi, nastali so številni skalnati podori. Sledilo je več tisoč popotresnih sunkov; eden od njih je 6. maja 1998 dosegel magnitudo 4,2.
Najbolj prizadeti so bili kraji v bližini žarišča potresa pod Krnskim pogorjem - Drežnica, Drežniške ravne, Magozd, Bovec, Čezsoča, Kal Koritnica, Soča, Trenta in Lepena. Država je za popotresno obnovo, ki je trajala dobrih deset let, namenila 100 milijonov evrov. (STA)
Časovno je leta 1998 med potresom in obveščanjem minilo precej časa, zato so v zadnjih letih povečali število državnih opazovalnic, s šestih digitalnih in ene analogne na skupaj 26 tipskih potresnih opazovalnic, ki so dokaj enakomerno razporejene po ozemlju Slovenije.
"Podatki sedaj ne prihajajo več po klicnih telefonskih linijah, ampak kontinuirano po državnem računalniškemu omrežju v realnem času," je pojasnila Čarmanova. Težave so imeli z obmejnimi opazovalnicami, sa je za določitev lokacije zelo pomembno, da so opazovalnice razporejene okrog žarišča, zato so se povezali z avstrijskimi italijanskimi seizmografskimi službami.
Podatke zbirajo tudi preko spleta
Barbara Šket Motnikar z Arsa je povedala, da so prenovili tudi način zbiranja in obdelave podatkov o posledicah potresa, saj sedaj podatke zbirajo tudi preko spleta. "Spletne vprašalnike izpolnjujejo tudi neregistrirani poročevalci, bistveno več podatkov dobimo, hitreje pridemo do njih in ker so elektronski, omogočajo tudi razvoj postopkov za avtomatično analizo vprašalnikov," je razložila Šket Motnikarjeva. "Že kmalu po močnem potresu, lahko je to deset minut, imamo že približno sliko o tem, kje so bile poškodbe, kaj se je zgodilo."
Marjana Lutman z Zavoda za gradbeništvo Slovenije je predstavila potresno ranljivost stavb v Posočju in njihovo obnovo. "Stavbe v Zgornjem Posočju predstavljajo poseben del slovenske kulturne dediščine, prizadele so jih tako prva svetovna vojna kot tudi številni potresi in popotresne obnove, kar je pustilo na stavbah svojevrsten pečat," je razložila Lutmanova.
Zgornje Posočje sicer spada med potresno bolj ogrožena območja v Sloveniji, ki so ga v dobrih 40-ih letih prizadeli kar štirje rušili potresi. Leta 1976 sta bila dva potresa, sicer z žariščem v Italiji, v Sloveniji pa povzročila intenziteto do osme stopnje. "Najbolj prizadet je bil Bregijnski kot, kjer je bilo zaradi obnove ohranjenih le malo prvotnih hiš," je spomnila Lutmanova. "Potresa 1998 in 2004 sta imela žarišče v Sloveniji, intenziteta je bila med sedem in osem, prizadeto je bilo ogromno tradicionalnih stavb, tako v hribovitem kot dolinskem območju ob reki Soči."
Novejše ni nujno boljše, niso vsi zidaki dobri
Za Zgornje Posočje so po besedah Lutmanove značilne stare kamnite hiše, ki so dveh vrst. "Ene so bile zgrajene po prvi svetovni vojni, tako rekoč iz ruševin, zanje je značilno, da so zunanji zidovi zgrajeni iz dveh zunanjih slojev in šibkega notranjega zasutja, ki ne povezuje teh dveh slojev in je zato tako zidovje šibkejše," je razložila Lutmanova in dodala, da je bilo ohranjenih tudi nekaj večjih stavb, ki so bile zgrajene pred prvo svetovno vojno in so potresno varnejše. "Zidovje teh stavb je močnejše, zunanja sloja sta bolje povezana z veznimi kamni in vezno malto."
Po drugi svetovni vojni je bilo zgrajenih veliko stanovanjskih objektov. "Nosilni zidovi so sezidani bodisi iz klasičnih opečnih polnih zidakov normalnega formata ali opečnih votlakov s tipično navpično usmerjenimi votlinami," je razložila Lutmanova. "Tudi betonski zidaki niso redki, so pa nekatere stavbe žal zidane z opečnimi votlaki in večjimi votlinami, usmerjenimi vodoravno. To z današnjega stališča ni dopustni zidak za nosilne zidove."
Sistematično injektiranje in jeklene palice
Da bi povečali potresno odpornost stavb, so med drugim izvajali sistematično injektiranje kamnitega zidovja s cementno mešanico, kjer je bilo to možno, sicer pa do vgrajevali tudi obojestranske zidne vezi iz jeklenih palic. "V sedemdesetih letih ohranjanje stavbne kulturne dediščine ni bila prioriteta, je pa bila leta 1998, ko se je želelo veliko tradicionalnih stavb utrditi." V ta namen so opravili analizo potresne odpornosti stavb, ki do leta 2004 ni bila obvezna.
Država leta 1999 ni imela vnaprej pripravljenega scenarija za popotresno obnovo, država je zato sprejela zakon o popotresni obnovi in spodbujanju razvoja v Posočju. Zakon je po besedah Blaža Dolinška z Gradbenega inštituta ZRMK urejal državno pomoč in skrajšal upravne postopke, na njegovi podlagi pa je nastala tudi državna tehnična pisarna.
"Govorimo o območju, ki je imelo že takrat razvojne težave, bilo je podvrženo depopulacijskemu procesu, ljudje so se izseljevali," je poudaril Ervin Vivoda iz ministrstva za okolje. "Zato je bila ugotovitev, da je potrebno nujno pristopiti k ravzoju tega območja. Obstoječa infrastruktura ni omogočala obnove z močnejšo mehanizacijo, saj ceste tega preprosto niso prenesle. Poleg tega, da so bile tudi poškodovane v samem potresu."
Obnova še ni povsem zaključena
Obnova območja po potresu iz leta 1998 je trajala vse do leta 2009, medtem ko obnova po potresu 2004, ki je temeljitejša in tudi dražja, še ni povsem zaključena. "Potresna obnova še traja, čeprav se ljudem, ki niso s tega področja, temu lahko čudijo, ampak je potrebno poudariti, da so vsi prioritetni problemi rešeni - na Bovškem ni več ljudi, ki bi bili razseljeni zaradi potresa, začasno so razseljeni le tisti, pri katerih se objekt obnavlja," je pojasnil Dolinšek. "Sedaj se obnavljajo objekti, ki niso bili v prvi prioriteti, tako da se obnova bliža koncu."
Država, regije in občine morajo izdelati načrt ob potresu, a se obseg teh načrtov razlikuje po regijah in občinah, glede na različno potresno ogroženost. "Običajno je, da se aktivirajo strukture na najnižjem, občinskem nivoju," je pojasnil poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan. "Glede na stopnjo intenzitete se aktivirajo regijska in državna sredstva. Nabor je zelo velik, v realni situaciji pridemo do težav."
"Še dobro, da imamo gasilce"
Reševalnih enot je po besedah Šestana trenutno trinajst na državni ravni, poteka prenova koncepta, opremljenosti in usposobljenosti. "Tega nimamo v izobilju, imamo pa srečo v nesreči, da imamo zelo veliko gasilskih enot, tako poklicnih kot prostovoljnih, ki so usposobljene tudi za tehnično reševanje," je poudaril Šestan in pripomnil tudi, da bi v primeru velikega potresa v osrednji Sloveniji, kjer bi bilo recimo potrebno nastaniti 80 ali 90 tisoč ljudi potrebno aktivirati mehanizem mednarodne pomoči. "Drugega izhoda v takem primeru ne vidim."
Najhujši potres na ozemlju Slovenije se je zgodil leta 1511 na Idrijskem z magnitudo 6,9, potres z magnitudi 5,6 leta 1998 v Zgornjem Posočju je bil zadnji rušilni pri nas. Kot je znano je bila porušena tudi prestolnica, leta 1895 jo je streslo z magnitudo 6.1. Če bi se v Ljubljani ponovil potres kot je bil pred 120 leti, bi brez strehe nad glavo ostalo okoli sto tisoč ljudi.