Manjo (pravo ime je znano uredništvu) je mama zapustila že v porodnišnici, zato je že kot dojenčica pristala v rejniški družini.
"Zavedanje sebe je doživela pri krušnih starših, kjer je kmalu izvedela, da je biološki starši niti ne obiščejo ali se zanimajo zanjo. Ko je imela deset let, sta jo mama in njen novi partner sprejela v svoj dom. Kjer jo je mamin partner pretepal in spolno zlorabil do te mere, da je morala v bolnišnico," so nam opisali na Zvezi prijateljev mladine.
Mama je zagovarjala partnerja, zato je bila Manja nameščena nazaj v rejniško družino. "Ko je odraščala, jo je mati ob vikendih odvedla v svoj dom, kjer je bila do deklice silno nasilna. Želela je maščevati partnerja, ki je bil zaradi ugotovljenega nasilja in zlorabe nad deklico zaprt. Njeno življenje je bilo ena sama bolečina, zato je kot mladostnica poskušala s samomorom. Diagnosticirali so ji shizofrenijo in nameščena je bila na otroško pedopsihiatrijo," še opisujejo.
Po zdravljenju jo je v svoj dom prijazno sprejela hči rejnice. Bila je prijazna in dekle je zaključilo srednjo šolo. Zaposlila se je, spoznala partnerja in skupaj sta ustvarila družino, v katero sta se rodila deček in deklica. Deček pa se že od malega bori s težko genetsko boleznijo.
Partner in oče otrok je začel piti in postal do Manje nepredstavljivo nasilen. Zapustil je delo, se zadolževal v imenu Manje, zdaj je z otrokoma pristala v varni hiši.
"Ne morejo več domov, ker so dolgovi, ki jih je napravil nasilni partner preveliki, da bi zmogla sama poravnavo. Ne zmore niti hrane in plačljivih zdravil za dečka, ki je hudo boln. Zato bi ji radi pomagali, da tej enodejanki življenja povrnemo upanje v lepše življenje. Saj je medtem zbolela tudi mamica in brez širše podpore in pomoči ne bo zmogla naprej," so še povedali na Zvezi prijateljev mladine.
Za družino so zato odprli račun, kjer se bodo zbirala sredstva izključno za Manjo in njena otroka. Vse do zadnjega centa bo šlo za plačilo položnic, hrane in zdravil družinice.
ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE LJUBLJANA MOSTE POLJE
PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA
IBAN: SI56 3300 0000 1303 865
BIC: HAABSI22
KODA: CHAR
NAMEN: HUMANITARNA POMOČ DRUŽINI
SKLIC: SI00 103-81
Čaka na "svoje" stanovanje
"V zvezi je bilo polno alkohola in nasilja. V varno hišo smo se zatekli predvsem zaradi otrok. Ko je sinček videl, kako me partner tepe in davi, je imel tako hudo reakcijo, da sem vedela. Vedela sem, da moramo stran in ne bo nikoli bolje," nam je povedala Manja.
Sinček je namreč že od rojstva hudo bolan, zato mora jesti posebno hrano in se večkrat zdraviti v bolnišnici. Vse domače nasilje pa je vplivalo tudi na njegovo psihično zdravje, saj kljub sedmim letom še vedno lula v posteljo, ponoči ne spi, boji se vsakega zvoka in tako dalje.
Tako se je z otrokoma iz svojega neprofitnega stanovanja odselila v varno hišo, kjer čakajo na prepustitev stanovanja s strani bivšega partnerja. Ker je sama nosilka stanovanja mora skrbeti, da so plačani vsi računi, saj bi sicer dolgovi ostali njej, družina bi izgubila pravico do neprofitnega stanovanja. Partner in oče otrok se noče odseliti, zato čaka na prepustitev stanovanja po sodni poti.
Sama se z nizko plačo težko prebija skozi mesec, najhuje ji je zaradi dolgov, ki jih je nakopal bivši pratner, ker ni delal. Poleg tega je tudi sama vzela posojilo za opremo stanovanja. Tako vsak mesec za kredit in posojila položi 410 evrov, plačevati mora še najemnino neprofitnega stanovanja, ki znaša 189 evrov in stroške, ki so pozimi tudi 220 evrov. Njena plača skupaj z nočnimi, malico in prevozom znaša 790 evrov, a je pred dvema mesecema še sama zbolela in je trenutno na bolniški. Zato prejema zdaj le 510 evrov plače na mesec, prejema pa še otroške dodatke v višini 210 evrov.
Zdravila za sinčka po njenih besedah niso zelo draga, a si 24 evrov na mesec zanje težko privošči. Ostala zdravila krije zavarovalnica, teh pa ne. "Če jih pa ne jemlje, pristaneva kmalu na pediatrični," pravi. Pojasnjuje, da mora jesti tudi posebno hrano, ki je pa zadnje čase ne kupuje, saj enostavno nima denarja. Zadnje tri mesece je finančno še šlo, saj je prejemala regres, zdaj pa tudi tega ne bo.
Zdaj si najbolj želi, da bi finančno lahko pršla skozi nekaj naslednjih mesecev, da se pozdravi. Da otrokoma lahko kupi hrano, da sinčku kupi potrebna zdravila in ju opremi za zimo. "Nikoli nisem iskala nobene pomoči, vedno sem delala in sama preživljala celo družino. Zdaj pa potrebujem pomoč. Staršev ali koga, ki bi mi pomagal, pa nimam," pravi Manja.
Če bi se želeli priključiti projektu botrstvo pri Zvezi prijateljev mladine in pomagati otrokom v stiski, lahko pišete na: info@boter.si