Nemoč. “V dveh mesecih je sin, ki obiskuje peti razred osnovne šole, domov že dvakrat prišel poškodovan. Sem potrpežljiv človek, a v takšnih okoliščinah ti preprosto zakuha. Ne vem, kaj storiti, a ne bom dovolil, da mi tepejo otroka. Sina bom branil tudi s svojim življenjem.” To je zgodba enega izmed staršev, čigar desetletni sin je podobno kot številni drugi dijaki in osnovnošolci žrtev vrstniškega nasilja v šolskem okolju.

Prepozno posredovanje

“Je težava v tem, da smo Bosanci ali da ima sin telesno hibo? Je živahnejši, a se rad postavi za druge in jih brani, ni zloben in ne tepe sošolcev,” dodaja oče. Pravi, da je bila učiteljica v enem primeru nasilja celo v razredu, a je prepozno posredovala. “Ne morem kriviti šole in jih nočem tožiti, a ko je otrok tam, je njegova varnost njihova odgovornost,” poudarja.

Tarče uspešni in drugačni

“Razlogi za nasilje so različni. Za žrtev si po navadi izberejo koga, ki je šibkejši in izstopa; pogosto so to uspešni učenci ali tisti, ki so telesno drugačni,” pravi Darinka Rozman iz Društva SOS telefon. Dodaja, da nasilje izhaja iz tega, kako so otroci naučeni reševati konflikte. “Če to počnejo z žalitvami in udarci že doma, bodo to prenesli v šolo in poznejše življenje,” razlaga. V Dijaški organizaciji Slovenije na podlagi svoje raziskave sicer menijo, da sta razloga za nasilje stres in tekmovalnost.

Tepež do nerazpoznavnosti

Po besedah Rozmanove se redko zgodi, da sta v nasilje vpletena le dva, temveč se proti žrtvi zaroti skupina mladostnikov. Nekdanji ravnatelj Srednje ekonomske šole Ljubljana Marko Rovan k temu dodaja, da je “bilo včasih prisotno klofutanje, danes pa se zbere cela tolpa in dijaka premlati do nerazpoznavnosti”.

Rozmanovi se zdi ključno, da žrtev dobi jasno sporočilo, da ima družba do nasilja ničelno toleranco. “Izgovori v slogu 'izzival me je' odpadejo. Odgovornost za nasilje se ne deli, kriv je le povzročitelj,” meni Rozmanova. Skupinsko reševanje spora kot v primeru našega bralca, kjer bodo organizirali roditeljski sestanek z vsemi starši in otroki, se ji ne zdi najprimernejša rešitev. “Vključiti je treba strokovnjake in se pogovoriti z vsakim posebej, pri čemer je treba pomagati tako žrtvi kot storilcu,” še dodaja.