V Sloveniji skorajda nimamo navadne šole. Skoraj vse so ali ekošole ali zdrave šole ali šole s trajnostnim razvojem.
Ko slišimo besedo eko, si predstavljamo, da so otroci v ekookolju, da uživajo ekohrano, gojijo svojo zelenjavo, reciklirajo odpadke … Si preveč domišljamo?
Sanja LončarNaziv eko je tudi daleč od ekoobrokov v šoli. V večini primerov bodo 'zdravo' hrano na takšni šoli obravnavali v smislu splošno priznane prehranske piramide in uravnoteženega prehranjevanja.
Na žalost nazivi – tako kot na drugih področjih – ne izražajo bistva. Večina omenjenih “nadstandardnih” programov zajema nekaj prireditev na leto, na katerih skupina otrok izdeluje predmete iz recikliranega materiala in obišče kakšno ekokmetijo, v šoli pa se učijo ločevati odpadke in podobno.
Povezava z naravo takó, da bi sami gojili zelenjavo ali zelišča, je zelo redek pojav, pogumni ravnatelji pa so trn v peti inšpektorjem, ki jim narava in HACCP* nikakor ne gresta skupaj.
To, da bi bile ekošole zdrave tudi po opremi, elektrosmogu, izbiri materialov in podobnem, je še vedno utopično misliti. Najbolj “eko” so po tem merilu naše najstarejše šole.
Naziv eko je tudi daleč od ekoobrokov v šoli. V večini primerov bodo “zdravo” hrano na takšni šoli obravnavali v smislu splošno priznane prehranske piramide in uravnoteženega prehranjevanja. Tako bodo v prehrani otroka tudi tam beli sladkor, homogenizirano mleko v tetrapaku, margarina in tako dalje.
Prehrana, kakršne so deležni učenci v Italiji, Franciji ali Veliki Britaniji, se v Sloveniji sliši kot znanstvena fantastika. V Italiji so leta 1996 otrokom postregli 24 tisoč ekoobrokov, danes pa je ta številka že presegla milijon (milijon na dan, ne na leto!!!). Do leta 2008 je število šolskih menz, ki pripravljajo ekoobroke, naraslo na 791.
V Veliki Britaniji imajo 1.645 šol vključenih v projekt Food for Life. Do konca leta bo vanj vključenih okrog 3.500 šol. (O obeh projektih lahko več preberete na www.zazdravje.net.)
V Sloveniji imamo veliko deklarativnih želja in še več izgovorov, zakaj se na področju ekoprehrane ne da narediti več. Tako kot povsod obstajajo tisti, ki iščejo rešitve, in tisti, ki iščejo izgovore.
*analiza tveganja in ugotavljanja kritičnih kontrolnih točk.
Kolumnistka izraža svoja mnenja, ne mnenj uredništva.