Kljub relativni mladosti sem v novinarstvu ravno prav časa, da me spletni komentatorji, pošiljatelji "ljubezenskih" pisem in dežurni nergači načeloma ne ganejo. Narava dela je takšna, da smo se primorani ukvarjati z iskanjem pravice, reševanjem težav sodržavljanov in z greznico vsakodnevnih političnih spletk – vse to pa me je v razmeroma kratkih petih letih opremilo z debelejšo kožo, kot bi jo imela sicer. A minuli teden me je nekdo vendarle – ne, ne razjezil, ampak razžalostil.

Ko sem sredi debate o sporni objavi v našem časniku predlagala, naj domnevno napačno ravnanje sporočijo vodstvu, je dotični tviteraš dejal, da se ne izplača, češ saj ne boste več dolgo. Ker naj bi bili naši izdelki pod vsako kritiko, ker naj bi bili zgubaški, ker naj bi širili škodljive ideje, ker naj bi bili agitpropovski, finančno podprti s strani nekih klik (hecno, hkrati zgubaški?), subvencionirani (nikoli nismo prejeli nobene državne subvencije) in izdatno podprti s strani oglaševalcev iz vrst "paradržavnih kolhozov" (ko sem to omenila oglaševalskemu oddelku, so se z mešanico grenkobe in cinizma nasmehnili – ko bi le bilo tako preprosto ...).

A to niti ni pomembno. Ključno je, da je omenjeni neoliberalec (za kar se je označil sam!) prepričan, da bo za vse nas bolje, če moj delodajalec propade. Ker imajo neoliberalci raje mlade na zavodu, nasprotujejo tujim neposrednim investicijam (naš lastnik je avstrijsko podjetje) in (tu nastopi klasična slovenska specialiteta) imajo tudi precej prozorne politične preference.

Spoštovani nesimpatizer Žurnala, sveta okoli sebe ne doživljam in ne živim tako kot vi. Moj svet ni črno-bel ali kako drugače razdvojen. Meni in – upam si trditi – številnim mojim vrstnikom "dol visi" za komuniste, Udbo, medvojne izdajalce, Tita, Kučana, zarote in FDV. Živimo in delamo za to, da se Slovenija, če uporabim vaše besede, ne bo pogrezala v živi pesek, pa za vašo penzijo, ki je vsaj za eno vesolje bližje kot moja, in za svoje otroke. Zato se nam pridružite ali pa nas s svojimi preganjavicami pustite pri miru.