Zame ni nobene dileme: vzgojni ukrep, ki so se ga – verjamem, da po sili razmer – domislili v OŠ Danile Kumar, ne spada v ta čas. Pred 50 leti je morda delovalo, da so starši porednega otroka brez večerje poslali spat, današnja šolska različica te kazni pa je popolnoma naivna. Ne le da ne verjamem v njeno učinkovitost, prepričana sem, da tudi ni pravična in enaka do otrok niti do njihovih staršev. Družinske razmere so čedalje bolj različne in skrajnosti vedno teže doumljive; razvajenemu pamžu, ki mu situirani oče vsak dan stisne sto evrov, ker ga nikoli ne vidi, odvzem pravice do prejemanja kosila najbrž ne pomeni veliko, revež, ki se prebija z mamo samohranilko, pa mogoče ves teden ne bo pojedel normalnega obroka. Eden in drugi pa bosta lahko ob prvi priložnosti podlegla čarom otroške norosti in polivala sok, ker bodo to pač počeli tudi drugi.

Hrana. "Ko bi videli kakšno jedilnico, polepljeno s kosi namazanega kruha, bi mislili drugače," mi je dejal Dušan Merc. Ni me prepričal. Ne prepričajo me niti ogromne količine hrane, ki jo šole menda zmečejo stran, ker so otroci izbirčni. Kazen z odvzemom kosila iz otrok ne bo odčarala vandalizma niti njihove izbirčnosti (pri čemer naj dodam, da to kazen najbrž kdo dobi tudi neupravičeno). Očitno pravega odnosa do hrane otrokom ne znamo več privzgojiti, če si moramo izmišljati takšne arhaične kazni. Kar je znak za alarm tako staršem kot šolski stroki – oboji bi se s sodobnejšimi vzgojnimi ukrepi morali ukvarjati vsaj toliko kot z učbeniki.