Bodimo odkriti. Če bi nam šefi povedali, da smo napredovali, se najbrž ne bi lotili proučevanja plačnega sistema v javnem sektorju, da bi ugotovili, ali je naša nova plača obračunana prav, saj po ugotovitvah računskega sodišča novega sistema dobro ne razumejo niti tisti, ki so za to plačani. Zato za preveč izplačane plače res ne moremo kriviti hišnikov, babic in uradnikov v javnem sektorju, ki so soočeni z dejstvom, da morajo nekateri vrniti celo več kot deset tisoč evrov preveč izplačanih plač. Abolicija uslužbencev v najnižjih plačilnih razredih je zato lahko celo smiselna.

A napačna prevedba plačilnih razredov se ni zgodila sama od sebe. Za njo stojijo delodajalci s konkretnimi imeni. Šefi zavodov in agencij, ki jih država ščiti z zakonodajo, ki za njihove napake krivi delavce. Stvar je namreč res bizarna: predstavljajte si, da zadenete na lotu, nato pa ste krivi, ker niste ugotovili, da je voditelj prebral napačno številko, tega pa nekaj let ni opazil nihče. Zakonodaja se mora zato nujno spremeniti tako, da bodo odgovorni končno za nekaj tudi dejansko odgovarjali.

Objokane babice. Nekateri za nastali položaj krivijo Pahorjevo vlado. Pa ni kriva nič bolj od Janševe. Politika pač funkcionira tako, da z zakoni ščiti elito. Sindikati morda ne bodo izpogajali popolne abolicije, a dobro bi bilo, da poskrbijo za najranljivejše znotraj javne uprave. Kar je tudi v interesu vlade, saj ji v predvolilnem letu objokane babice na cesti ne bi prinesle glasov. A tako se bodo še enkrat več za težave nedelujočega sistema našle le individualne rešitve.