Povedala je, da pri povprečni plači 1723 evrov espe plača 363 evrov prispevkov in dobi neto 1360 evrov, medtem ko njegov redno zaposleni kolega plača skoraj 600 evrov prispevkov in dobi izplačanih le 1127 evrov, kar je 233 evrov manj.

Ta izjava se na veliko širi po spletu, ljudje pa opozarjajo na številne netočnosti v tej primerjavi. Tudi naši izračuni kažejo, da je je izjava ministrice netočna, da primerja neprimerljivo in da izpušča za primerjavo ključna dejstva.

Tako samostojni podjetnik nima pravice do dopusta oziroma če dela ne opravi, ne dobi plačila. Ob upoštevanju 20 dni dopusta na leto, kar je po zakonu minimalni dopust za zaposlenega, ki dela pet dni na teden, samostojni podjetnik na leto dobi eno nakazilo manj.

Dopust, regres, malica ... nanese kar precej!

Zaposlenemu pripadajo pravice, ki jih ministrica ne omenja. To je na primer regres za letni dopust, povračilo malice in prevoza. Minimalni regres je bil lani 804 evre, za malico bi v enem letu zaposleni prejel skoraj 900 evrov (če bi prejemal minimalni znesek 3,79 evrov, med 24-dnevnim dopustom smo ga odšteli) ter 444 evrov povračila za prevoz, če bi mu pripadala le mesečna vozovnica za LPP.

Ministrica je pozabila ali zamolčala še, da tudi samostojni podjetniki plačujejo dohodnino. Koliko, je pri tistih, ki uveljavljajo dejanske stroške, odvisno od stroškov, zato smo za izračune vzeli samostojnega podjetnika z normiranimi stroški.

Ko pogledamo vse te stroške in dodatne prihodke, primerjava pokaže bistveno drugačen rezultat, kot ga je izpostavila ministrica. Pri bruto plači 1723 evrov in hororarju 1723 evrov je na boljšem zaposleni. Na mesec mu ostane 156 evrov več kot samostojnemu podjetniku.

Če si v Sloveniji zaposlen za določen čas, imaš vse socialne pravice, plačuješ prispevke za pokojnino, za zdravstveno in starševsko varstvo, za nadomestilo za brezposelnost, pravico imaš do regresa, dopusta in do odpravnine. Težko rečemo, da je vse, kar ni zaposlitev za nedoločen čas, že v osnovi prekarnost. Zame je osnovni element prekarnosti, da ta dela ne zagotavljajo primerne ekonomske, socialne in pravne varnosti. V Sloveniji so po mojem mnenju prvi problem prisilni espeji ali opravljanje dela po civilnopravni pogodbi oziroma študentsko, ko bi morala biti sklenjena pogodba o zaposlitvi. Gre za izigravanje pravil. In pri tem bi bil nujen učinkovitejši nadzor.
Na ministrstrvi so nam v odgovor na naša vprašanja glede izračuna poslali celoten odgovor, ki ga je ministrica dala za Sobotno prilogo. To je njegov del, celoten odgovor objavljamo spodaj.  

Ob tem velja poudariti, da samostojni podjetnik nima zagotovila, da bo dobil delo za takšen honorar, ogromna večina samostojnih podjetnikov ima bistveno nižje prihodke. Poleg tega mora samostojni podjetnik sam kupiti ali najeti poslovne prostore in delovno orodje. 

Razlika je še bistveno večja pri otrocih

Če bi imela samostojni podjetnik in njegov zaposleni kolega dva otroka, je razlika še večja. Samostojni podjetnik z normiranimi stroški namreč ne more uvevljavljati olajšave za vzdrževane družinske člane, medtem ko si zaposleni s to olajšavo pomembno zniža dohodnino in zviša neto plačo. V tem primeru zaposlenemu ostane 1418 evrov, medtem ko ima s.p. na mesec le 1150 evrov neto prihodkov, kar je 268 evrov manj.

Poleg tega pri izračunu nismo upoštevali, da bi bil samostojni podjetnik na bolniški, ki si jo mora do 30 delovnih dni plačati sam, medtem ko jo zaposlenemu plača delodajalec. Če sta oba brez otrok, ima samostojni podjetnik z desetimi dnevi bolniške na leto na mesec 225 evrov manj neto prihodkov kot zaposleni. Pri tem smo zanemarili, da se tudi zaposlenemu v primeru bolniške nekoliko znižajo prihodki, saj bolniška praviloma ni 100-odstotkov plače, zanemarili smo tudi odbitek prevoza in malice.

Ministrica zmešala prispevke in dohodnino?

Ministrica je navedla tudi, da zaposleni s povprečno bruto plačo plača skoraj 600 evrov prispevkov, medtem ko samostojni podjetnik plača le 366 evrov.

Sporna izjava

Po decembrskih podatkih je povprečna bruto plača 1723 evrov. Dokler bo od te povprečne plače nekdo, ki je espe, plačal 363 evrov prispevkov in dobil neto 1360 evrov, medtem ko bo njegov redno zaposleni kolega plačal skoraj 600 evrov prispevkov in bo dobil izplačanih 1127 evrov – torej je razlike med njima več kot 230 evrov na mesec, z višjim bruto zneskom pa ta razlika še raste –, bomo verjetno težko preprečili, da bodo naraščale te oblike zaposlitve.

Ministrica Anja Kopač Mrak v Sobotni prilogi

Če upoštevamo le prispevke delavca, jih zaposleni plača 381 evrov, še za 277 evrov prispevkov pa plača delodajalec od tako imenovane bruto bruto plače, je to skupaj 658 evrov. Ker ministrica govori le o bruto plači in o skoraj 600 evrih prispevkov, ki jih mora plačati zaposleni delavec, je zelo verjetno, da je seštela prispevke in akontacijo dohodnine, kar skupaj znese 595 evrov. Ob tem je očitno pozabila, da dohodnino plačujejo tudi samostojni podjetniki. Če imajo dejanske stroške, po dohodninski lestvici glede na dobiček, tisti z normiranimi stroški pa bi morali od nakazila 1723 evrov plačati 69 evrov dohodnine. Za razliko od zaposlenega kolega normirani espeji ne bi mogli uvevljavljati olajšave za vzdrževane družinske člane. Če bi imel zaposleni kolega dva otroka, bi namesto 215 evrov akontacije dohodnine plačal le 103 evre.

Primerjava jabolk in jabolk ni bistveno drugačna

Nenavadno je sicer, da je ministrica izbrala primerjavo bruto honorarja samostojnega podjetnika in bruto plače delavca. Medtem ko je honorar s. p.-ja celoten strošek delodajalca, mora delodajalec od bruto plače plačati še prispevke, zato bi bila primernejša primerjava honorarja z bruto bruto plačo zaposlenega.

Naredili smo torej še primerjavo, če bi imel samostojni podjetnik enak mesečni honorar kot zaposleni bruto bruto plačo. Predpostavili smo, da bi samostojni podjetnik dobil honorar tudi za 20 dni, ko je bil na dopustu, zaposleni pa še regres ter povračilo malice in prevoza.

V tem primeru samostojni podjetnik dobi 118 evrov več kot zaposleni, a je predpostavka, da mu podjetje, za katerega dela, plača tudi dopust, malo verjetna. Če mu ga ne bi, bi samostojni podjetnik na mesec dobil 20 evrov manj od zaposlenega.

Če imata dva otroka, pa je razlika med neto prihodkom na mesec le 27 evrov v korist samostojnega podjetnika, pod predpostavko, da mu podjetje, za katerega dela, plača tudi dopust. V primeru, da bi si moral sam pokriti 20 dni dopusta, pa bi imel samostojni podjetnik 1150 evrov na mesec, zaposleni pa 1261 evov, kar je 111 evrov na mesec več.

Ministrstvo za delo smo prosili za komentar izračunov, ki kažejo, da izjava ministrice ni najbolj točna in trditev, da zavaja. Odgovorili so nam, da je izjava o plačanih prispevkih delo odgovora iz Sobotne priloge in nam poslali celotni tekst, ki ga objavljamo v celoti. Odziva na izračune niso poslali. 

"Prekarnost je problem že iz časa izpred krize, in to ne samo naš, temveč tudi globalni. Danes pritiski kapitala in svetovne konkurence, da se dela več, bolje, hitreje in ceneje,puščajo posledice. Prekarnost je težava v vsej Evropi in Slovenija pri tem žal ni izjema. Za oceno problema, predvsem za odpravljanje tega pa je pomembno, kako opredelimo prekarnost. Ali je vsaka zaposlitev, ki ni za nedoločen čas,
prekarna? Ko govorimo o zaposlitvah za nedoločen čas, se moramo zavedati, da te nimajo enakega standarda varovanja povsod po Evropi.
Na Danskem, ki velja za urejen delovni trg, ima večina zaposlenih pogodbe za nedoločen čas. A četudi si zaposlen za nedoločen čas, lahko tam hitro izgubiš zaposlitev. V primerjavi s slovenskim standardom za nedoločen čas so razlike. In podobno kot je pri zaposlitvah za nedoločen čas, so razlike znotraj EU tudi pri zaposlitvah za določen čas.
Če si v Sloveniji zaposlen za določen čas, imaš vse socialne pravice, plačuješ prispevke za pokojnino, za zdravstveno in starševsko varstvo, za nadomestilo za brezposelnost, pravico imaš do regresa, dopusta in do odpravnine. Težko rečemo, da je vse, kar ni zaposlitev za nedoločen čas, že v osnovi prekarnost. Zame je osnovni element prekarnosti, da ta dela ne zagotavljajo primerne ekonomske, socialne in pravne varnosti. V Sloveniji so po mojem mnenju prvi problem prisilni espeji ali opravljanje dela po civilnopravni pogodbi oziroma študentsko, ko bi morala biti sklenjena pogodba o zaposlitvi. Gre za izigravanje pravil. In pri tem bi bil nujen učinkovitejši nadzor.
Vendar je treba upoštevati še en vidik. Po decembrskih podatkih je povprečna bruto plača 1723 evrov. Dokler bo od te povprečne plače nekdo, ki je espe, plačal 363 evrov prispevkov in dobil neto 1360 evrov, medtem ko bo njegov redno zaposleni kolega plačal skoraj 600 evrov prispevkov in bo dobil izplačanih 1127 evrov torej je razlike med njima več kot 230 evrov na mesec, z višjim bruto zneskom pa ta razlika še raste bomo verjetno težko preprečili, da bodo naraščale te oblike zaposlitve.
Po eni strani imamo torej problem pomanjkanja nadzora, po drugi pa tega, da je z vidika posameznika nekaj bi stveno bolj ugodno. Prekarnost bomo zmanjševali tako, da bomo zagotovili pravno, socialno in ekonomsko varnost vsem oblikam dela. Danes je ključen problem espejev ta, da ne morejo na bolniško, kar je res nesprejemljivo. Mnogi bi bili pripravljeni plačevati toliko, kot plačajo redno zaposleni, če bi jim omogočili tudi enake pravice. Tu bomo kot družba morali narediti korak naprej. Tudi z vidika solidarnosti med aktivno populacijo je to pomembno. Nizki prispevki bodo dali tudi nizko pokojnino."

Razkritje: avtor je samostojni novinar

dezurni@zurnal24.si