V minulem tednu je veliko pozornosti odnesel obisk predsednika vlade Janeza Janše skupaj s premieroma Poljske in Češke v Ukrajini, kjer divja vojna. Predsednik Gibanja Svoboda Robert Golob je v oddaji Tarča na TV Slovenija ta obisk pozdravil in ocenil, da gre za pogumno dejanje. Je bil to vaš nasvet?

O tem smo se pogovarjali vsi skupaj in njegova prva reakcija je bila: to je za pozdravit, ker je zelo pogumno, kar je kasneje tudi javno povedal. Sama se strinjam, to je pogumno dejanje, je pa povezano z nekaj dilemami. Prva, tja niso šli z mandatom EU. Druga, še vedno ne vemo, kaj se je naš predsednik vlade v Kijevu pogovarjal, kaj je obljubil, kaj so bila glavna sporočila. Upam, da bo slovenska javnost enkrat to izvedela. Tretja dilema pa je, zakaj z obiska, ki je skriven, toliko fotografij in objav?

Ob pozitivnem vidiku se torej postavlja vprašanje, s kakšnim namenom, poleg izraziti solidarnost Ukrajini, je naš predsednik vlade še šel v Kijev.

Kakšne posledice lahko ima za Slovenijo ta obisk?

Slovenija je bila v pozitivni luči omenjena v večini svetovnih medijev, ameriški general Clark je na CNN primerjal ta obisk z obiskom Londona med 2. svetovno vojno. Pozitivno je, da je svetovna javnost za Slovenijo spet slišala v pozitivnem kontekstu, ne samo v negativnem.

Za Slovenijo ima torej trenutno obisk predsednika vlade v Kijevu pozitivne posledice, videli pa bomo, kaj se bo razvilo in ali bo imel obisk negativne posledice na naše odnose z Rusijo, kar je tudi mogoče.  

Marta Kos je nekdanja dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije in nekdanja direktorica urada za komuniciranje. Bila je veleposlanica v Nemčiji in Švici, s tega mesta je predčasno odstopila. 

Je odziv slovenske politike na krizo v Ukrajini v skladu z interesi Slovenije?

Dejstvo je, da je Rusija agresor in da krši mednarodno pravo, dejstvo je, da trpi civilno prebivalstvo in da Rusija laže, ko govori, da  civilne ustanove niso tarče. To je vsekakor treba obsoditi.

Z nekaterimi ravnanji vlade pa si Slovenija zapira vrata. Eno od teh je umik soglasja častnim konzulom Rusije v Sloveniji. Gre za slovenske državljane, ki so postali častni konzuli vendarle zaradi tega, ker so v preteklosti naredili nekaj dobrega za slovensko-ruske odnose. Naš interes je nekoč spet imeti normalne odnose z Rusijo in v tem smislu bi nam častni konzuli lahko pomagali. Enako se je zgodilo Janezu Škrabcu, ko mu je slovenska vlada umaknila soglasje za častnega konzula za Belorusijo, ker se ni želel javno distancirati do ravnanj Belorusije.

Še enkrat poudarjam, na račun Rusije je treba izreči vse kritike, vendar si ne smemo zapirati vrat. Zunanja politika je delo v prid našim nacionalnim interesom. Slovenija je imela z Rusijo ves čas dobre odnose, v času vlade Janeza Janše pa smo doživeli premik proti ZDA in oddaljitev od Rusije, vsaj navzven.

Kakšne spremembe glede zunanje politike boste kot svetovalka predlagali Robertu Golobu, če ta postane premier?

Najprej je seveda treba počakati na rezultate volitev. Vsekakor pa se mora slovenska zunanja politika zavedati, kateri so naši interesi. In naši interesi so jasni. Naš prvi zunanjepolitični interes je varnost in blaginja naših državljanov in v tej povezavi dobri sosedski odnosi in dobri odnosi s širšo soseščino. To pomeni tudi urejene odnose na Zahodnem Balkanu. Še naprej si moramo prizadevati, da kljub aktualnemu dogajanju, BiH ne ostane v ozadju pri približevanju EU. To velja tudi za Kosovo.

Drugi zelo pomembni zunanjepolitični interes je aktivno članstvo v EU z novim poudarkom na zeleno tranzicijo. Še naprej se moramo zavzemali za učinkovit multilateralizem, kar je povezano tudi z našim ugledom v tujini. Tukaj smo v zadnjem času veliko izgubili. Zavzemamo se za aktivno članstvo v EU, kjer bo Slovenija med državami, ki odločajo o prihodnosti EU.

"Gibanje Svoboda je za članstvo v Natu, vendar je treba najti nišna področja, kjer smo mi dodana vrednost, ko gre za druge načine sodelovanja, recimo s civilno zaščito."

Varnost Slovenije je tudi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slovenija je bila vrsto let uspešna v mednarodnem prostoru z mehkimi temami, kot so spoštovanje človekovih pravic in svobode medijev, vejali smo za dosledne pri spoštovanju vladavine prava in evropskih vrednot. Temu bo treba dati spet večji poudarek. Foto: Anže Petkovšek Marta Kos

Še četrti sklop, diplomacija je najpomembnejše orodje za izvajanje zunanje politike, v zadnjih letih pa na zunanjem ministrstvu nimamo več sistematičnega usposabljanja, izobraževanja, skrbi za diplomate. Diplomati se ne naredijo čez noč, imeti dobro diplomacijo pomeni vlagati v ljudi.

Dobri smo na področju gospodarske diplomacije, manjka pa nam večja usklajenost z drugimi deležniki v Sloveniji, ko gre za kulturno in znanstveno diplomacijo. Sem vključujem tudi kulinarično diplomacijo. Mislim, da lahko Slovenija veliko ugleda pridobi ravno preko teh vrst diplomacije.

Ste torej kandidatka za zunanjo ministrico, če bo stranka Roberta Goloba v koaliciji?

O tem se še nismo pogovarjali, ampak res se nismo pogovarjali. Najprej je treba počakati na rezultat volitev, potem videti, katere stranke bodo v koaliciji, in šele potem se bodo začeli pogovarjati o tem.

Veliko je ugibanj, kdaj boste stopili v politiko. Že nekajkrat so vas omenjali kot možno kandidatko za mandatarko, mnogi vas vidijo kot žensko, ki bi bila sposobna nagovoriti ljudi in prinesti vsebino. A na na prihajajočih volitvah ne kandidirate, zakaj?

Največji razlog za to, da se nisem odločila za kandidaturo, je moje zasebno življenje, ki je trenutno bolj povezano s Švico kot Slovenijo. S tem mislim na moža, ki živi tam. Zasebnega življenja ne želim popolnoma obrniti na glavo. Ampak nikoli ne reci nikoli!

"Ko sem odstopila kot veleposlanica Slovenije v Švici, so me mnogi spraševali, ali bom šla v politiko. Povedala sem, da ne, vendar pa želim še kaj dobrega narediti za Slovenijo. Iz te notranje motivacije je nastalo združenje ONA VE in iz enake notranje motivacije narediti nekaj za Slovenijo, za domovino, sem se odločila, da pomagam gospodu Golobu na področju, na katerem sem dobra in se v različnih vlogah z njim ukvarjam že vse življenje."

K temu se bova še vrnili, zdaj pa bi vas kot zunanjepolitično strokovnjakinjo vprašala, kako komentirate ukrajinske krizo v luči izpolnjevanja načrtov držav glede nakupa novega orožja, dodatnega oboroževanja? Konec koncev se je za dodatno oboroževanje odločila tudi Nemčija, čeprav je na oblasti levo usmerjena koalicija.  

Zelo dobro vprašanje. V Nemčiji je prišlo do velikih preobratov na določenih področjih, ko so vladale stranke, ki so tem preobratom prej nasprotovale. V času vladavine Angele Merkel, skratka krščanskih demokratov, so začeli opuščati jedrsko energijo in vzpostavili popolno enakopravnost istospolnih parov. Gre za temi, ki sta sicer temi levega političnega pola.

V času sedanje rdeče zelene vlade sprejemajo odločitve, ki so značilne za desno konservativno vlado. Tako so se odločili, da se bodo oboroževali, za obrambo namenili dva odstotka BDP, poleg tega pa kupili še za sto milijard nove opreme. Odločili so se tudi, da Ukrajini pomagajo z orožjem. Še enkrat, do teh odločitev je prišlo v času, ko so v vladi zeleni, ki izhajajo iz zelenega pacifističnega gibanja in kancler rdeče socialdemokratske stranke, ki je bila seveda proti oboroževanju.

To je možno samo takrat, ko med vsemi, tako koalicijskimi kot opozicijskimi strankami, vlada konsenz o širših temah. To govori o demokratični zrelosti Nemčije. Želela bi, da bi tudi  v Sloveniji, ko gre za pomembne teme, naredili korak naprej. Ko se dogajajo tektonski premiki v družbi, potrebujemo družbeni konsenz.

Če se vrnem k vprašanju, kaj bo to pomenilo na področju oboroževanja. Mislim, da nas čaka izjemno, izjemno veliko investiranja v orožje. Pri tem se bomo spraševali, kdo ima od tega največ koristi, zakaj se to počenja, v katerem delu sveta orožje kupujemo?

V času hladne vojne sta se nasprotna bloka dogovarjala o nadzoru oboroževanja, podpisani so bili številni sporazumi, leta in leta je bilo potrebnih pogajanj, da sta se dva nasprotna pola hladne vojne lahko sporazumela. Potem pa se je hladna vojna končala. Po njej so države začele izstopati iz teh sporazumov ali pa niso več aktualni, kar pomeni, da trenutno kaže tako, da bomo imeli veliko oboroževanja, a nobenega nadzora.

Foto: Anže Petkovšek Marta Kos

Ali Ukrajina po vašem mnenju sodi v Nato?

Težko vprašanje. Leta 2008 na vrhu Nata v Romuniji, so bile države članice za to, da Nato odpre vrata Ukrajini, vendar je temu nasprotovala Nemčija, ki se je bala negativnega odziva Rusije, od katere je v veliki energetski odvisnosti.

Zdaj je Nemčija deležna številnih kritik, češ, če vstopu Ukrajine v Nato ne bi nasprotovala, danes ne bi bilo vojne v Evropi. Če to drži, ne vemo. Vemo pa, da je mesec dni po tem, ko Nato ni odprl vrat Ukrajini, Putin vkorakal v Gruzijo, ki je tudi želela postati članica Nata. S tem je povzročil, da je Gruzija postala nestabilna država, konflikt v državi pa pomeni »ne moreš postati član Nata, dokler tega ne urediš«.

S podobno taktiko se je Putin zdaj lotil Ukrajine. Da bi Ukrajina postala članica Nata, je zdaj nemogoče. To je jasno tudi Ukrajini, zato v zadnjih dneh slišimo, da naj bi bila pripravljena sprejeti nevtralni status z varnostnimi zagotovili.

Poleg strahu, da se vojna razširi, zaradi konflikta v Ukrajini obstaja tudi velika bojazen glede energetskih virov, ki jih uvažamo iz Rusije. Si lahko EU zagotovi energetsko varnost?

Področje energetske varnosti je postal strateški interes vseh članic EU. Pred vojno v Ukrajini se o energetiki nismo pogovarjali v varnostnem smislu, danes pa je to nekaj, kar bo določalo energetsko oskrbo v prihodnosti.

V Nemčiji že govorijo o tem, da so obnovljivi viri energije energije svobode (nemško – Freiheitsenergien). Veter piha v vsaki državi in ga ni treba, karikiram, uvažati iz Rusije, sonce sveti povsod …

Robert Golob, ki je na tem področju strokovnjak, pravi, da bi za slovenska gospodinjstva energetsko neodvisnost lahko zagotovili v osmih do desetih letih na način, da bi se vsa gospodinjstva napajala s sončno energijo, medtem ko bi industrija potrebovala še kakšne druge vire. To bi pomenilo energetsko neodvisnost, energetsko varnost.

"Ukrajinska kriza se mi zdi idealna priložnost za pospešitev zelenega razvoja, idealna priložnost, da se oddaljimo od nafte, plina in premoga. Slovenija bo glede nafte in plina, kmalu tudi glede premoga, vedno odvisna od tujine. Imamo pa sonce, veter, imamo tudi jedrsko energijo."

Foto: Anže Petkovšek Marta Kos

Kolikokrat ste bili slabše vrednotena ali pa obravnavana, ker ste ženska? V vsej svoji karieri, kot novinarka, trenerka, direktorica, v diplomaciji?

V Sloveniji sem vedno imela mentorje moškega spola, ki so me podpirali do trenutka, ko bi jim lahko postala nevarna. Tako sem doživela, da me je nekdo, ki je menil, da bi lahko kandidirala za njegovo delovno mesto, popolnoma odrezal od informacij. Takrat sem tudi dala odpoved. Govorim o Gospodarski zbornici Slovenije. Vendar pa v Sloveniji nisem doživela, razen omenjenega, veliko negativnih izkušenj, veliko hujša je iz Švice.

Leta 2003 sem začela delati za švicarsko korporacijo Gustav Käsa ser Training International. To je bil mednarodni koncern. Švica je konservativna država in vrsto let ženske v tem koncernu, ki ga je vodil moški, niso smele biti voditeljice treningov oziroma coachi.

Sama sem postala trenerka leto za tem, ko je coach tam postal moj takratni mož Aaron in veliko ljudi je menilo, da je pač pripeljal svojo ženo. Procesi izbora za trenerko so izjemno naporni, treba se je zelo izkazati, delati licence za posamezne programe. Ko sem želela na enem od teh izbornih srečanj sesti za mizo k trenerju iz Nemčije, je ta rekel ne, tukaj nimaš kaj iskati, posebej kot ženska, če boš dobila licenco pa se lahko pogovarjava. Sprva sem mislila, da se šali, mislil pa je smrtno resno. To je ena od stvari, ki me je motivirala pri tem, da postanem najboljši trener te korporacije. Leta 2008 sem v korporaciji postala najboljša trenerka na svetu in to ostala naslednjih pet let in tako dobila največje zadoščenje.

To je bila res brutalna izkušnja, takrat Švice še nisem poznala, danes bi rekla, da je to nekaj normalnega, že glede na to, da so ženske v Švici dobile volilno pravico šele 1971.

Torej Švica potrjuje, da ni vse zlato, kar se sveti? Včasih smo si zelo želeli postati nova Švica.

Marsikaj v Sloveniji je boljše kot v Švici. Ženske so si tam že izborile boljši položaj, vendar se morajo ves čas boriti. Veliko stvari v Sloveniji je boljših kot v Švici.

Foto: Anže Petkovšek Marta Kos

Iz kakšnih razlogov je nastala ONA VE, združenje za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja, vaš projekt v Sloveniji?

Idejo sem dobila v Švici, ko so se Švicarke same organizirale in angažirale na nekaterih področjih, kjer se jim dogaja največ krivic. Pred zadnjimi volitvami 2019 so ženske poslanke iz vseh političnih strank skoraj dobesedno šle od vasi do vasi, spodbujale ženske, da se opogumijo, da kandidirajo. Organizirale so politično usposabljanje, varstvo otrok. V švicarskem parlamentu je danes 43 odstotkov poslank, v slovenskem parlamentu, kjer imamo za razliko od Švice kvote, jih je 29 odstotkov.

Švicarke, ki so se angažirale, so spoznale številne strokovnjakinje in oblikovale platformo SHEKNOWS.CH. To je bila spodbuda, da sem jih poklicala, kot veleposlanica sem jih poznala že od prej, jih vprašala, ali lahko to idejo uporabim v Sloveniji. Iz tega je nastala ONA VE.

Bolj, ko gledam nazaj, bolj se mi zdi projekt genialen. Povezale smo se ženske, ki delamo nekaj dobrega na področju, kjer v Sloveniji še ni bilo veliko narejenega, enakost žensk v medijih.

Če so v Švici ženske druga drugo nagovarjale h kandidaturi, kakšni so cilji slovenske ONA VE?

Podatki iz tujine kažejo, da je razmerje med ženskami in moškimi, ki nastopajo v medijih od 25 do 28 odstotkov žensk, ostalo moški. S pomočjo našega partnerja, Metine liste, Nataše Briški in Kliping d. o. o. smo lani izmerili razmerje v Sloveniji, ki je 24:76 v prid zastopanja moških v medijih.

Naša osnovna ideja je doseči, da bi zlasti novinarji bolj delali na tem, da bolj zavestno iščejo ženske sogovornice. Mreža strokovnjakinj na ONA VE šteje že 233 strokovnjakinj. Zaradi patriarhalnih vzorcev je družba postavljena tako, da so v prednosti moški. Več moških je na vodilnih položajih, v povprečju imajo višje plače, tudi v medijih je več moških. To skušamo ozavestiti in pokazali so se že prvi rezultati, v januarju in februarju smo že dosegli že čez 30-odstotno zastopanost žensk v medijih.

Glavni cilj združenja je, da do leta 2024 ali 2025 dosežemo uravnoteženo zastopanost spolov v medijih 50:50. Za to, da se manj pojavljamo v medijih, smo velikokrat krive tudi ženske same, saj smo bistveno bolj zadržane in manj samozavestne. Razlog za to je, da se zunanje podobe moških ne presoja, ženske pa so zelo pogoste tarče kritik zaradi njihove zunanjosti.

Cilj združenja ONA VE je tudi usposobiti ženske, zato bomo izvajale usposabljanja za nastopanje v medijih, kjer računamo na pomoč novinarjev. Načrtujemo tudi organiziranje knowledge sharinga oziroma izmenjavo znanja med top strokovnjakinjami. Primer, če imamo strokovnjakinjo za zgodovino feminizma v Sloveniji, se bomo dobili v manjših skupinah in se pogovarjali o tem.

V prvih dogodkih po koronakrizi načrtujemo srečanje s francosko in nemško veleposlanico, ko se bomo pogovarjali o položaju žensk v drugih državah. Ne izključujemo moških, zato se bomo o aktualnih razmerah pogovarjale z nekdanjim predsednikom Danilom Türkom, Drago Kos pripravlja predavanje o tem, zakaj so institucije in države, kjer je več žensk na vodilnih položajih, manj koruptivne. Pogovarjamo se tudi o projektu, ki bi ga izvajale skupaj z Norveško. Želimo namreč ugotoviti, ali v državah, kjer je žensk v politiki in gospodarstvu bistveno več, kar velja za skandinavske države, obstaja neposredna vzročna povezanost z deležem žensk, ki nastopajo v medijih.

"Po volitvah bomo pozvale podjetja in institucije, da se pridružijo naši pobudi za 40-odstotno prisotnost žensk, kar pomeni, da bi se javno zavezali, da bo na dogodkih, ki jih organizirajo ali sofinancirajo, če se le da, najmanj 40 odstotkov žensk."

Zelo pomembno se mi zdi, da smo projekt ONA VE začele ravno v tem obdobju, saj se položaj žensk v Sloveniji zadnjih nekaj let sistematično slabša. Ne samo po tem, kaj slišimo v javnosti, ko so se ob uspehu naših skakalk na OI oglasili vplivni ljudje, kot so duhovniki in profesorji, ki so menili, da vrhunski šport ni za ženske, ker naj bi škodoval ženski reproduktivni sposobnosti. Svetovni gospodarski forum, WEF, že vrsto let pripravlja Global Gender Gap Report. Slovenija je bila leta 2017 na odličnem sedmem mestu, 2018 na 11., 2020 na 41. mestu, kar pomeni, da smo v treh letih nazadovale za kar 34 mest. Foto: Anže Petkovšek Marta Kos

Kateri kriteriji so ključni za tak rezultat, na katerih področjih je ta razlika med ženskami in moškimi v Sloveniji tako izrazita?

Eden zelo velikih ponderjev je vključenost žensk v politiko. Smo država z enim najslabših deležev žensk v vladi, trenutno sta samo dve, kar je 11 odstotkov. Celo Hrvaška ima v vladi 22 odstotkov žensk, Nemčija 50 odstotkov, Avstrija 53, Norveška od 19 članov vlade 10 žensk, 53 odstotkov, kar je največ v zgodovini te države. Od leta 1986 v tej državi delež žensk ni bil manjši od 40 odstotkov. … Absolutno pričakujem od nove vlade, da bo imela vsaj polovico ministric. Zanimivo je, da je odstotek ministric manjši v desno populističnih vladah – na Poljskem jih imajo 8,7 odstotka, na Madžarskem 15 odstotkov.

Podobno o slabšanju položaja govori tudi raziskava Evropskega inštituta za enakost spolov EIGE, kjer je Slovenija edina država, v kateri se je leta 2020 položaj žensk poslabšal. Ne bo se samo po sebi zgodilo, da ženske dosežemo enakost, nenehno je treba delati in se pogovarjati o tem.

Že ko se organizirajo dogodki na šolah, se je potrebno o tem pogovarjati in paziti, ali je tam enako število deklic kot dečkov. Še enkrat, mislim, da ima liberalna Slovenija enakost spolov na nek način v sebi, le več moramo delati na tem, problem ozavestiti in delati na rešitvah.