David Reynolds je zgodovinar, ki se ukvarja z obema svetovnima vojnama in hladno vojno. Dela kot profesor na Christ's College v Cambridgeu. Posnel je več dokumentarnih serij o zgodovini dvajsetega stoletja. 

V seriji Temna senca prve svetovne vojne raziskuje, kako je prva svetovna vojna zaznamovala generacijo, ki je vojno doživela. Posveti pa se tudi učinku, ki ga prva svetovna vojna ima na svet danes. Med državami, ki jih je obiskal, je tudi Slovenija. 

Kako bi opisali vlogo Slovenije v prvi svetovni vojni?

V tistem času je bila Slovenija del habsburškega cesarstva in je postala pomembno in tragično bojišče. Eno od prizorišč, ki smo ga obiskali, so bila bojišča ob reki Soči v okolici Kobarida. Ena od stvari, ki so se meni zdele pomembne kot Britancu, je to, kako malo v Veliki Britaniji vemo o vojni v vašem delu sveta. Eden od ciljev moje serije je poskus iztrgati nas iz ozkega nacionalističnega pogleda na vojno in razumeti izkušnje drugih držav. Bitke ob reki Soči so zelo grozljive in čutiš simpatijo do moških, ki so se tam borili in so jih voditelji na nek način prisilili v boje. 

Kako bi opisali vpliv prve svetovne vojne na Slovenijo danes? 

Mislim, da je Slovenija zanimiv in pomemben del srednje-vzhodnega dela Evropa, ker ste v 20. stoletju izkusili bivanje v habsburškem cesarstvu in Jugoslaviji. Zdaj ste neodvisni, a še vedno zelo povezani z razvojem Evrope kot celote. Ena od stvari, ki so me presenetile med snemanjem, je pomembnost Evropske unije kot okvira za države, da se premaknejo iz ozkega, nacionalističnega političnega programa, občutka sovražnosti do sosedov,  proti nečemu, kar je širše in bolj povezovalno. Mislim, da je Slovenija država, ki se je resnično izjemno premaknila v tej smeri izmed držav, ki so bile prav tako zelo močno ujete v tragedijo obeh svetovnih vojn in tragedijo nekdanje Jugoslavije. 

Kateri dogodek je bil po vašem mnenju ključen za Slovenijo in zakaj?

Nisem prepričan, da bi res lahko izpostavil en sam dogodek, ker nisem specialist za zgodovine vojne v Sloveniji. Rekel bi, da je zgodovinsko gledano osupljivo, da je to obdobje, ko so razpadli veliki imperiji, ki so nadzirali vzhodno in jugovzhodno Evropo. V vašem primeru je šlo za razpad habsburškega cesarstva, kar je bilo po mojem mnenju ključno za velik del regije, saj je bil velik del regije pod nadzorom velikih imperijev. Potencial za individualni razvoj in rast je bil omejen, zato je bil postopen premik proti samoodločanju zelo pomemben, čeprav je bilo za Slovenijo sprva to v okviru večje države, ki je v večjem delu 20. stoletja večinoma delovala, a se je na koncu izkazala za zelo zadušljivo za razvoj vaše države.  

Ste obiskali bojišča ob reki Soči? Kakšen vtis so pustila na vas? 

Čudovit del sveta. Narava je dih jemajoča. Še posebej me je prevzel obisk muzeja v Kobaridu in zavedanje, da gre za muzej, ki se pokloni spominu na bitke in to v štirih različnih jezikih, slovenščini, italijanščini, nemščini in angleščini. To so bili jeziki, ki so bili še posebej pomembni v tistem času, še posebej prvi trije. Pomembno se mi je zdelo, da gre za muzej, ki je poskusil prikazati vojno s širšega kota, ne le kot zgodbo enega naroda. Na zelo ganljiv način prikaže človeške tragedije vojakov, ki so bili vpleteni. To je vojni muzej, a hkrati tudi muzej, ki poziva k miru.

Ste obiskali še kakšne druge kraje v Sloveniji?

Na žalost ne. Med snemanjem smo se zavedli,  tako filmska ekipa kot jaz, da je to dejansko del sveta, ki bi ga bilo zelo lepo spet obiskati in si vzeti malo več časa. Zelo pozitiven vtis sem dobil o Sloveniji.

Včasih se zdi, kot da je zgodovina potisnila vzhodno fronto v ozadje v primerjavi z zahodno fronto. Kako bi primerjali ti dve fronti?

Res je. V pisanju zgodovine prve svetovne vojne je več pozornosti zahodni fronti namenjene še posebej s strani britanskih, francoskih in ameriških zgodovinarjev, saj se je na zahodni fronti borilo največ njihovih vojakov. Zahodna fronta je bila relativno statična in stabilna. Med koncem leta 1914 in pomladjo 1918 se zahodna fronta ni veliko premikala. Kar je tako presenetljivo o vzhodni fronti, je število front znotraj vzhodne fronte in premikanje oziroma spreminjanje položajev teh front,ki je bilo zelo dramatično. Še posebej leta 1915, ko so rusko vojsko potisnili nazaj. S premikanjem front je prišlo do velikih migracij civilistov, ki so bili prisiljeni zbežati z bojišč. Še vedno premalo vemo o celotni zgodovini človeškega trpljenja, trpljenja žensk in otrok, družin, ki so del zgodbe. Zagotovo o tem premalo vemo na zahodu, a je to zelo pomembno v zgodbi vzhodne fronte.

Katere napake človeštvo še vedno dela sto let po koncu prve svetovne vojne? 

Ena od stvari, ki jih prva svetovna vojna pokaže, so težave pri razumevanju stališča ljudi v drugih državah, kar je del bistva serije, ki sem jo posnel. Poskusil sem primerjati izkušnje Velike Britanije, države, ki jo precej dobro poznam, z izkušnjami v drugih delih Evrope, še posebej na območju vzhodne in centralne Evrope, v okolici Slovenije in Češke, oziroma nekdanje Češkoslovaške. Mislim, da bomo drugače še naprej delali isto napako – ne bomo se zadostno zavedali naših sosedov in ljudi, s katerimi moramo živeti danes. Mislim, da je verjetno ena največjih nevarnosti, ki nam še vedno grozi, ekstremni nacionalizem. 

Katere napetosti med evropskimi narodi, ki izvirajo iz obdobja prve svetovne vojne, so še vedno prisotne?

V vzhodni Evropi je še posebej pomembno celotno vprašanje položaja in odnosov z Rusijo. Še posebej občutljivo je vprašanje vpliva Rusije v Ukrajini in v baltskih državah. Ključno vprašanje, s katerim se še vedno spopadamo in ki je zelo pomemben del programa za Evropo prihodnosti, je definiranje odnosa med Rusijo in Evropsko unijo. 

Je bil kakšen trenutek, v katerem bi lahko prvo svetovno vojno končali, po tem ko se je že začela?

To je eno od velikih 'Kaj če?' vprašanj v zgodovini in je o tem zelo težko soditi. Zagotovo je bilo leta 1916 veliko teh vprašanj v velikem številu držav, potem ko je postalo jasno, da je vojna obtičala na mrtvi točki. Zastavljali so si vprašanja, ali ne bi bilo bolje izpogajati mir in rešiti življenja. Vprašanje so si zastavljali v Veliki Britaniji in tudi politična levica v Nemčiji. Težava je seveda bila v tem, da je bilo umrlo ogromno ljudi, zato bi večina vlad težko rekla ljudem: 'Veste kaj. Izenačeno je,' če uporabimo nogometni izraz. 'Ni bilo očitne zmage, ni bilo očitnega poraza, izenačeno je. Naredimo stvari konec.' Težko je to reči ljudem, ki so izgubili svoje bližnje, ki so izgubili sinove, in pri tem dajati občutek, da je bilo z vojno nekaj doseženo. Na nek način so ljudje zaradi števila mrtvih razmišljali o izpogajanju dogovora, a hkrati je število mrtvih pomenilo težje doseči dogovor, saj so vse strani čutile, da morajo doseči popolno zmago, da bi upravičili dotedanje trpljenje. 

Glede na trenutne razmere v vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu se včasih zazdi, da je svet na pragu nove svetovne vojne. Kako vi gledate na to? 

Nevarno je napovedovati prihodnost in zgodovinarji smo dovolj pametni, da se temu izognemo. Če pa me sprašujete po mojem osebnem mnenju, mislim, da nismo. Živimo v drugačnem svetu, v drugačnih razmerah. Zagotovo smo v situaciji, v kateri so prisotni stalni manjši konflikti, ne pa svetovna vojna. Gre za manjše konflikte, ki so zelo težavni in zelo zaskrbljujoči. V posameznih regijah si je težko predstavljati, da bodo prelivanje krvi in napetosti izginile. Eno tako območje je območje Izraela, Palestine, Gaze, kjer rešitve še ni na vidiku. Drugi problem je celotno vprašanje Ukrajine in njenega odnosa do sosed in stabilnosti kot države. Mislim, da nobeno od teh vprašanj ne bo izginilo v naslednjih nekaj letih. Mislim, da težave ne bodo zlahka rešene. Mislim, da bomo priča še več spopadom, ampak če me vprašate, ali bi se lahko ti spopadi razplamteli v svetovno vojno, mislim, da ne. 

Kaj pa Islamska država?

Gre za drugačno vrsto konflikta. Po mojem mnenju gre v tem primeru za organizirani terorizem, za poskus destabilizacije zahodnih držav. Menim, da so svetovne vojne, kot smo jim bili priča v prvi polovici 20. stoletja, stvar preteklosti, kar pa ne pomeni, da živimo v mirnem svetu. Daleč od tega. Le narava konfliktov se je spremenila.