Foto: Anže Petkovšek Andrej Leban. Prihaja tisti čas znotraj vsakega olimpijskega cikla. Priprave na parlamentarne volitve. Ko lahko pričakujemo polne šleperje obljub in posajenih rožic brez trdne osnove, od kod bi vzeli denar. Tajkunov, ki jim je potrebno odvzeti bogastvo, namreč ni več veliko, oziroma so tisti, ki na prostosti še vedno lahko igrajo košarko, cekinčke že zdavnaj poskrili. Medijski spin z bankami, ki da sedijo na ogromnih količinah naropanega denarja, je že izpustil dušo. Tudi as iz rokava, oziroma bogata dečva iz Prijedorja, na katero je stavila naša največja opozicijska stranka pri naskoku na politični vrh, deluje glede svoje sporočilnosti za državljane in državo prav žalostno in v popolnem nasprotju s tistim, za kar se je bojda boril veliki vodja pred 27 leti. Če nekdo prek takšnega zelo smrdljivega obvoza izkaže tako nizko spoštovanje do naše države, kako lahko pričakujem, da bo z vladajočega stolčka spoštoval državljane, še posebej, če niso njegovi “verniki.”

A s spoštovanjem ljudi imajo težave vsakokratni oblastniki (in opozicija). Če bi bilo drugače in če bi doumeli, da bi morale biti politične in uradniške funkcije predvsem servis državljanov, torej tistih, ki zagotavljajo njihove plače, potem bi se že zdavnaj našla vlada (koalicija), ki bi prepoznala resnične potrebe svojega naroda.

Da to ni nujno mednarodni kreg za državljanstvo jate cipljev, jeklena prepreka na čarobni Kolpi ali policijski vodni top, temveč čisto običajne, “vsakodnevne” stvari - okolje, ki bolj kot tekmovalnost in zavist spodbuja k solidarnosti in podpori; okolje, v katerem tistim, ki delajo, ni potrebno hoditi na Rdeči križ in Karitas; okolje, ki varuje resnično enakopravnost in pravno varnost vseh prebivalcev države ne glede na njihov izvor in prepričanje (levičarji in desničarji, velja za oboje!); okolje, ki zagotavlja pravico do takojšnje in kakovostne zdravniške oskrbe, pa osebno varnost in dostojanstvo v tretjem življenjskem obdobju …

Foto: Žurnal24 Karitas revščina hrana pomoč

Kako daleč smo državljani oddaljeni od dežele mleka in medu, dokazuje že tako banalna stvar, kot je iskanje krivca za (ne)pravočasni sprejem pravil za konec lupljenja s provizijami ob uporabi plastičnega denarja. Zbirka stalno ponavljajočih obljub, kdaj bo sprejet ta ali oni zakon, tista in ona uredba, bi bila debelejša od telefonskega imenika.

Politikom pa se mleko in med že cedita. Vse, kar morajo (poleg najema kreditov) narediti tja do sredine letošnjega leta, ko bo napočila anketa vseh anket, je še intenzivneje ponavljati stavke, ki se začnejo na: "Še letos …". Jeseni pa jih spremeniti v: "Do pomladi …". In tako skozi ves naslednji olimpijski cikel. Ne morem zameriti tistim, ki bi v naši lepi državi s pomladanskim stavkovnim valom radi še letos poskrbeli vsaj zase.

andrej.leban@zurnal24.si