Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Ni razvoja brez sprememb, kajneda. In neznosno lahko je pametovati neprizadeto in z razdalje. Da je kriza priložnost in to. Dvomim, da delavci, ki so že nekaj mesecev brez plač in se bodo v kratkem po 35 letih delovne dobe v Primorju prijavili na zavod, to lahko verjamejo.

Primorje ne bo kot (Nova) Ljubljanska banka, saj je država odrekla sodelovanje pri sanaciji, češ da ne bo Božiček. Kot je takrat opozoril Zoran Janković, bo država Božiček, če Primorje propade, saj bo izplačevala nadomestila za brezposelne in socialne pomoči. Prav tako ni nujno, da bi Primorje končalo kot SCT ali Vegrad, kjer je ostalo le pogorišče. Upam, da bo Primorje kot Mura, kjer je po stečaju in odprodaji menda zaposlenih že več kot tisoč ljudi.

Zmaga. Protitajkunska vojna je s propadom Primorja dokončno uspela, potolčeni so vsi glavni tajkunski protagonisti. Nista jih premagali vlada ali policija, uničila jih je kriza, preiskave so sledile. Na eni strani čutim zadovoljstvo, da so propadli tisti, ki so mislili, da si lahko dovolijo vse. Po drugi strani pa je postranska škoda ogromna: tisoči brezposelnih, velika podjetja na kolenih in pred poceni prodajo tujcem, milijardna luknja v bankah in neplačani računi. Namesto da bi razlastili tajkune in jih obsodili, če so ravnali nezakonito, smo uničili podjetja. V protitajkunski vojni smo v imenu pravice, enakosti in nevoščljivosti dosegli Pirovo zmago. Še ena taka zmaga bi uničila Slovenijo.