Življenje športnega novinarja se mnogim, ki niso del te subkulture, lahko zdi privlačno in razburljivo, vendar vam je lahko jasno, da je mnogokrat sestavljeno iz zelo suhoparnega početja.

Vsaj pri nas namreč delo vse prepogosto bazira na lovljenju prežvečenih izjav nezainteresiranih nogometašev, ki se silno trudijo, da povedo kaj čim manj konkretnega.

Sedmo silo redno odpravljajo s prežvečenimi floskulami o “puščanju srca na igrišču” in “igri na zmago” ter “spoštovanju nasprotnika”. In čeprav imamo tudi v naši reprezentanci številne strokovnjake podobnega izrazoslovja, je treba fantom priznati, da optimizem pri njih ni le namišljena hrana za ambicij lačne navijače.

Slovenska ekipa je namreč na podlagi številnih uspehov v zadnjih letih postala moštvo, v katerem samozavest ni namišljena. Postala je tako realna, da bi jo že skorajda lahko opazili s prostim očesom, in tako nalezljiva, da se je z njo okužila celotna športna javnost.


Zmagovanje. Tako je tudi pred današnjim gostovanjem Italijanov. Ti so morda daleč od nekdanje slave, a so še vedno reprezentanca z glamuroznim pridihom. Se pa zavedajo, da prihajajo na noge ekipi, ki na domačem igrišču ne izgublja.

V Ljubljani, kamor se je vrnila z lansko izgradnjo novega stadiona, je Slovenija na zadnjih 20 tekmah izgubila le dvakrat, zadnjič konec leta 2003. Statistika mnogokrat laže, v tem primeru pa je drugače.

Z odlično domačo formo je podobno kot z našo samozavestjo. Postala je del slovenske nogometne kulture.