Delali ste za kočevsko podjetje Prenova in se zaradi neplačil podali v gladovno stavko. Koliko vam dolgujejo?
Za Zorana Perkovića sem delal tri leta. Neredna plačila so se začela konec leta 2008. Pet tisoč evrov mi dolguje – pet tisoč in dva regresa ter dva letna dopusta, tako nekako. Prejšnji delodajalec pa kakih 20 tisoč evrov.

Kako to, da niste obupali že prej?
Star bom 60 let in imam že 40 let delovne dobe; 32 let v Srbiji in deset v Sloveniji. Mislil sem, da bom tukaj dočakal upokojitev in odšel domov z dobrim zaslužkom, da pomagam hčerki. Tako pa sem ostal brez vsega, brez hiše, brez družine ... Tako me je udarilo, da ne vem, kako se bom pobral.

Kako to mislite – brez družine?
Z ženo sva se ločila kmalu po mojem prihodu v Slovenijo. Zaradi nerednih izplačil. Ves čas smo bili v minusu. Priredili smo poroko za starejšo hčerko, potem sem šel za božič še domov, nato pa sva se ločila. Od tega je zdaj osem let in pol.

Ko ste prišli v Slovenijo, ste torej še živeli z družino. Kaj ste želeli narediti z zasluženim denarjem, ko bi se vrnili domov?
Hotel sem dograditi hišo v Vojvodini, da bi bila ta večja in udobnejša. Hotel sem se upokojiti, mirno zaživeti s svojo družino, z vnuki ... Imam enega vnuka, ki je star sedem let. Samo tega sem si želel, zdaj pa ...

Omenili ste hčerko. Ste njej pošiljali denar?
Ona je popolnoma odvisna od moje pomoči. Delal sem, da bi z denarjem kar najbolje izšolal hčerko, ki je naredila srednjo šolo. Želel sem, da bi šla na fakulteto, ampak zaradi mojih nerednih plačil verjetno ne bo mogla.

Kdaj pa ste jo nazadnje videli?
Doma nisem bil že sedem mesecev. Niti ne vem, kje hčerka zdaj živi. Sporočila mi je, da je spet morala zamenjati stanovanje, ker nima denarja, da bi plačala najemnino. Tako mi je žal, da se je to zgodilo, da smo s sodelavci takole zavrženi; ničesar nismo dosegli in ne vem, kaj bo jutri.

Kako pa komunicirate s hčerko, imate telefon?
Imam, največ komunicirava prek SMS-sporočil, ker je to najceneje. Pa še to zadnje čase, ko nam je (delodajalec, op. a.) dajal po dvajset, deset evrov, včasih celo pet, zelo težko. Včasih smo dobili sto evrov in smo si jih potem razdelili med sedem ljudi.

V torek ste prišli na ministrstvo za delo, v sredo vas je med gladovno stavko obiskal tudi minister. Pa hčerka ve za vaš položaj? In kaj pravi?
Ve, pisal sem ji SMS-sporočila. Spodbuja me, pravi, da drži pesti in upa, da se bomo nekako izvlekli, da bomo dosegli, kar zahtevamo. Pa saj nismo prišli zato, da bi komu vzeli krono, prišli smo, da dobimo svoj zaslužen denar!

Na ministrstvu so vam pripravili dokumente, da ste delovna dovoljenja, ki so vezana na delodajalca, spremenili v osebna delovna dovoljenja za obdobje treh let, Rdeči križ in Karitas bosta zagotovila sredstva za denarno socialno pomoč. Zveza svobodnih sindikatov vam je ponudila brezplačno pravno pomoč. Kaj pravite na te ukrepe?
Mi nismo prišli, da dobimo pomoč Rdečega križa. To lahko dobimo doma. Kaj pa naj moja družina? To je smešno. Čudili smo se, da ljudje, ki so odgovorni za take razmere, nimajo nikakršne rešitve za nas. Pa smo jim vse povedali – da smo šli neštetokrat do inšpektorja za delo in kako nas je odslovil, češ, tujci ste, dobivate denar na roke, ne morem vam pomagati. Ampak jaz hranim vse dokaze, tudi o nepravilnostih, ki jih je inšpektor odkril pri prvem delodajalcu. Z njim smo še vedno na sodišču. Za take stvari bi potreboval zelo dobrega odvetnika. Ampak odvetniki rečejo – Ah, vi ste tujci, vi nimate denarja. Tako je to. Zelo sem žalosten, da tako ravnajo s tujci.

Je torej slovenska izkušnja za vas slaba?
Mi smo gradbeniki, mi smo prišli v Slovenijo, no, v vsako državo pridemo, da nekaj polepšamo, da nekaj zgradimo. Včasih smo bili še v bratstvu in enotnosti, tudi takrat sem bil nekajkrat v Sloveniji, v Kopru, v Portorožu. Celo vojsko sem služil tukaj, v Novem mestu. Resda smo gradbeniki, čvrsti, vzdržljivi fantje, delamo v dežju in snegu, ampak vseeno. Ni dobro, da se tako dela s tujci. Poglejte to stavbo tukaj (Center Ledina, kjer ima sedež ministrstvo za delo, op. a.), tudi to so zgradili naši kolegi gradbeniki. Mi gradimo in želimo, da bi bilo lepše.

Nekateri vaši kolegi so že odšli nazaj domov. Ste v stiku z njimi?
Štirideset nas je bilo iz Vojvodine. Večina je šla domov, ampak tudi oni so odšli brez vsega. Poskušali bodo ukrepati prek srbskega veleposlaništva, sam sem jim dal nekatere telefonske številke. Nekateri so šli domov celo peš, ker niso dobili niti toliko denarja, da bi šli kot ljudje! Veste, naš delodajalec je zvit in popolnoma brezobziren človek, to smo povedali tudi na ministrstvu.

Kako dolgo ste mu verjeli, da vam bo plače nekoč izplačal?
Rekel je na primer, da v torek. Pa je bil torek. Pa je rekel, da v petek. Pa je spet prišel ponedeljek in tako naprej. To, kar smo naredili zdaj, smo nameravali že večkrat. Ampak nikoli nismo bili tako trdno odločeni kot zdaj. Pa tudi vedno je govoril: “Če bo kdo hotel stavkati, lahko jutri zapusti podjetje.”

Kdaj ste nazadnje govorili s Perkovičem?
Pred več kot enim mesecem. Morate vedeti, da smo mu hoteli pomagati; hoteli smo dobro, če bi nas le malo poslušal. Smo gradbeniki z mnogo izkušnjami, nekateri smo šolani za ta posel. Lahko bi obogatel, samo pošteno bi nam moral plačevati in dati možnost za normalno bivanje: elektriko, toplo vodo, topel obrok, kot je obljubljal. Pa še toplega obroka zadnje čase ni bilo. Vedel se je, kot da smo neki sužnji v 21. stoletju. Kot da gre lahko na tržnico, izbere, kdo mu najbolj ustreza, in reče: “Ti, ti in ti greste z mano.”

Kako to, da ste sploh začeli delati zanj?
Prej sem delal za nekoga drugega, ki mi prav tako ni plačeval, potem pa sem slišal, da želi Perkovič najeti ljudi. Ampak verjetno nas je hotel najeti samo zato, da bi obogatel. Ugotavljamo, da je to naredil načrtno, kar lahko naredi, če pa ministrstvo nima rešitve. Spet ima proste roke, nas se bo znebil, najel druge delavce in tako bo šlo naprej, tako bo bogatel še naprej.

Kje pa ste pred gladovno stavko sploh stanovali?
Živim v Bregu pri Kočevju. V hiši biva 29 delavcev, vsi smo Madžari iz Vojvodine. Tam že šest mesecev nimamo elektrike in ogrevanja. Imamo nek agregat in občasno dobimo pet ali šest litrov goriva, da si malo pogrejemo stanovanje oziroma vodo. Imamo dve kopalnici, dve stranišči, ljudje spijo v garaži. Slišali smo, da tudi lastnik te hiše dolguje denar, ampak v to se ne vtikam.

Kakšna je najemnina za takšno bivanje?
Stanarina je 50 evrov na mesec. Pa saj ne želimo nekega razkošja, samo življenje, vredno človeka.

Bi svojim znancem še upali svetovati, naj gredo na delo v Slovenijo?
Doma bom povedal, da imate lepo državo, da imate stvari, ki jih mi še nimamo, ampak upamo, da jih bomo nekoč imeli. Upam, da bomo tudi mi nekoč v Evropski uniji. Ampak vseeno jim bom moral povedati svoje občutke ob odhodu: da sem bil odrinjen, zavrnjen. Ne želim, da bi se kaj takega zgodilo tujcu, ki bi prišel na delo k nam, samo tega ne želim.

Razmišljate, da bi šli še kam, na delo v kako drugo državo?
Ne, dovolj je bilo, ne grem naprej.

S kolikšno vsoto denarja bi se zadovoljili in bi zdaj odšli domov?
Toliko, kot sem pošteno zaslužil. Samo to. Upam, da zdaj razumete, zakaj smo tako ravnali. Saj sem vam povedal, smo gradbeniki, smo močni, trdni fantje. Ampak to je vse skupaj dolga in zapletena zgodba, bolje bi jo znal povedati v madžarščini. V maternem jeziku vsak lahko odpre dušo in se bolje izrazi.