Že ko je bil murskosoboški tožilec nedavno ujet s kuverto, se je vsul plaz vsesplošnega zgražanja. Kako sploh lahko kdorkoli premami varuha reda, da še sam prestopi mejo zakonitega obnašanja? In kakšno moč mora uporabiti za to, da prepriča posameznika, ki sicer preganja njegove kriminalne prestopke, da na koncu reši njegovo kožo? Denar je očitno sveta vladar. Pri tem pa so zagotovo v prednosti prestopniki, ki na hitro in izdatno obogatijo prav s kriminalnimi posli. Če pogledamo vozila večine pravosodnih uslužbencev, vidimo, da so običajno vredna toliko kot zgolj en rezervni del prestižnega jeklenega konjička kriminalcev, ki jih preganjajo.


Čiščenje. Nemalo zlobnih očitkov je letelo proti tožilcem, ko so stopili na prste sodnemu kurirju, ki je menda “zalagal” spise s prometnimi prekrški. Češ da ne bi upali preganjati lastnega kolega ali celo sodnika, ki bi ju zalotili pri enakem grehu. Ampak si upajo. Tožilci so neizprosno začeli pometati ne le v lastnih vrstah, temveč tudi pri tistih, ki jih morajo sicer vedno znova prepričevati, naj kriminalna početja kaznujejo. Zdaj bo na preizkušnji znova opevana “enakost” pred zakonom. Sodnega kurirja je podkupnina odnesla za rešetke do nadaljnjega, podkupljenega tožilca pa po dobrih dveh tednih iz pripora vrnila domov. Zanimivo bo opazovati, kako bodo sodniki tokrat obravnavali kolega. Zaradi dveh pravosodnih rok v vreči nedovoljenega denarja celotno sodstvo res še ne more biti kar tako pokvarjeno. Ne moremo pa si zatiskati oči, saj pravosodje kljub temu pač ni odporno na korupcijo.