Raziskava Inštituta za merjenje in vrednotenje zdravja (Institute of Health Metrics and Evaluation) je leta 2022 pokazala, da v Sloveniji živi 43.000 ljudi z demenco, do leta 2050 pa naj bi se število povzpelo na 85.000. 

Soustanovitelj slovenskega nevroznanstvenega podjetja BrainTrip Jurij Dreo je raziskovanju in diagnosticiranju demence posvetil velik del svojega življenja. S sodelavci so razvili presejalni test BDI, ki v natančnosti presega večino trenutno razpoložljivih vprašalnikov in dosega 92 odstotkov. Na nivoju Evropske unije je bil spoznan kot primeren za splošno uporabo, zdaj pa tehnologijo, ki so jo razvili, skušajo uvajati v prakso. Proces ni enostaven, priznava sogovornik.

Razložite, prosim, kaj točno počnete v vašem podjetju.

V osnovi smo nevroznanstveno podjetje, ki se ukvarja z aplikativno translacijsko nevroznanostjo – to po domače pomeni, da skušamo ugotovitve iz bazične znanosti preliti v klinično prakso. Najbrž si marsikdo niti ne predstavlja, kakšna je pot od znanstvenih ugotovitev do praktične uporabnosti, ne le v inženirskem znanstvenem smislu, temveč tudi v regulatornem smislu. Vključevanje novih prijemov v že obstoječ in utečen zdravstveni sistem je izredno težaven in dolgotrajen proces. Poleg tega pa imamo v Sloveniji na tem področju manj izkušenj v primerjavi z drugimi državami in naš "ekosistem" še ni dovolj razvit, da bi bolj spodbujal inovacije na znanstvenem področju.

Zakaj je po vašem mnenju tako?

Deloma zaradi velikosti države, deloma pa tudi zaradi neizkušenosti.

Kdaj ste se začeli ukvarjati s tem področjem?

Sam sem se s področjem zgodnjega odkrivanja demence začel ukvarjati že leta 2014, torej pred dobrimi desetimi leti. Takrat to vprašanje še ni bilo tako pereče, danes pa je vse bolj aktualno, predvsem zaradi razvoja novih zdravil. V medicini je od leta 2002 naprej vladalo obdobje, ki bi mu lahko rekli tudi zima zdravljenja demence, saj smo takrat – torej leta 2002 – na trg dobili zadnje zdravilo za lajšanje tegob pri demenci. Od takrat pa vse do letošnjega leta v Evropski uniji nismo registrirali nobenega novega tovrstnega zdravila. To pomeni, da je cela generacija zdravnikov v tem času odrasla in se izšolala, ne da bi razvili eno samo novo zdravilo za demenco. To je povzročilo precej pesimizma, kar se je odrazilo tudi v medicinski literaturi, zato so se zdravniki začeli spraševati, ali bomo to bolezen sploh kdaj obvladali oziroma ali se zgodnje odkrivanje demence sploh splača, glede na to, da nekih zelo učinkovitih zdravljenj zanjo sploh nimamo.

V medicini je od leta 2002 naprej vladalo obdobje, ki bi mu lahko rekli tudi zima zdravljenja demence, saj smo takrat – torej leta 2002 – na trg dobili zadnje zdravilo za lajšanje tegob pri demenci. 

Kaj pa vi menite, se splača?

Smiselnost zgodnjega odkrivanja demence je včasih res vprašljiva, a medicinska stroka se nagiba v smer, da je vseeno bolje vedeti. Ne na tak način, da bi recimo kar vse povprek testirali, kot na primer delamo presejalne teste za raka debelega črevesja, bi pa bila smiselna evalvacija ljudi s simptomi demence.

Kaj sledi v primeru, da test nakaže zgodnje znake razvoja demence?

Foto: Anže Petkovšek Jurij Dreo Idealno bi bilo, da bi zatem človek lahko hitro prišel do specialista nevrologa, ki se ukvarja z demenco, a na žalost je v Sloveniji nevrologov malo, le okrog 100, in povsem logično je, da se ne ukvarjajo vsi z demenco. Če bi vsakogar, ki to želi, pregledali kar takoj, bi se najbrž lahko vsi ukvarjali samo še z demenco, kar bi predstavljalo preveliko obremenitev sistema. Prav zato potrebujemo neke vrste test, ki bi pomagal družinskim zdravnikom oceniti, kateri od ljudi, ki poročajo o spominskih težavah in težavah s koncentracijo, je najbolj primeren kandidat za bolj podrobne, dražje, včasih tudi bolj invazivne preiskave.

Kaj natančno razvijate v vašem podjetju?

Tehnologija, ki jo razvijamo, je osnovana na podlagi avtomatske analize z elektroencefalografijo – gre za eno najstarejših metod za merjenje aktivnosti možganov.

Elektroencefalogram (EEG) je diagnostični test za merjenje električne aktivnosti možganov skozi elektrode, nameščene na lasišču. Uporablja se predvsem pri diagnostiki epileptičnih napadov, pri možganskih tumorjih, degenerativnih možganskih bolezni …

Metoda je bila razvita že leta 1924, a takrat zabeleženih signalov znanstveniki še niso bili sposobni tako dobro analizirati. To se je spremenilo z razvojem računalnikov in z njimi povezanih algoritmov. Zadnjih 10, 15 let pa vlada že prava mala tekma predvsem na raziskovalnem področju, kdo bo prvi, ki bo ta znanstvena dognanja uspel preliti v napravo, ki bo delovala dovolj zanesljivo in kakovostno, da jo bomo lahko uporabljali v redni klinični praksi. Na pot razvoja in certifikacije naprave smo stopili tudi mi, zdaj pa je pred nami nov izziv – kako predstaviti to novo tehnologijo čim večjemu krogu strokovne medicinske javnosti, pa tudi širši javnosti, da najdemo primerno mesto zanjo.

Vaš cilj je torej napraviti test, primeren za splošno uporabo?

Da, želimo ustvariti stroškovno in časovno učinkovit test, ki bo dostopen najširšemu krogu ljudi, ne le najbogatejšim državljanom. Želimo, da lahko test uporabljajo zaposleni v vsaki splošni ambulanti, podobno kot uporabljajo merilnik krvnega pritiska. Možgani so najpomembnejši organ v našem telesu in če lahko v vsaki ordinaciji opravijo teste za vaše srce, jetra, ledvice … Zakaj ne bi tudi za možgane? Srce lahko zamenjamo, vaši možgani pa so dejansko "vi".

Test mora biti kar se da enostaven za izvedbo, avtomatiziran, da ne potrebuje človeške intervencije in enostaven za interpretacijo.

Omenili ste že, da je Slovenija na tem področju nekoliko bolj konzervativna …

Res je, gotovo v ZDA k temu izzivu pristopajo čisto drugače. Različne družbe imajo različno prakso glede uvajanja nove medicinske tehnologije. Ne bi rekel, da je ena boljša od druge, temveč so zgolj drugačne. Ameriška, recimo, je podvržena ekstremu, kjer je treba vsako inovacijo čim prej ponuditi na trgu, takoj ko prestane osnovne varnostne preizkušnje, nato pa trg odloči, kaj res pije vodo in kaj ne. Naš pristop je občutno bolj zadržan, aplikacija nove medicinske tehnologije v obstoječ sistem pa vključuje tudi socialno noto, kar pomeni, da mora biti tehnologija na razpolago najširšemu krogu ljudi, prestati pa mora vrsto testiranj, s katerimi se ugotovi, ali je res varna, smiselna za uporabo …

Kakšne so pozitivne in negativne strani ameriškega pristopa, če ga primerjamo s slovenskim?

Na ameriški trg zaradi liberalnega pristopa pride marsikaj, kar ljudem ne bi smelo biti na razpolago, jim v najslabšem možnem primeru škodi v zdravstvenem smislu, sicer pa jih udari po denarnici, brez da bi jim prineslo kakšne bistvene koristi. Se pa posledično na trgu zelo hitro znajdejo obetavne novosti in posledično se znanost hitreje razvija. Če želiš dobiti najnovejšo, najboljšo tehnologijo, greš v ZDA.

Foto: Anže Petkovšek Jurij Dreo Pri nas je drugače, sistem je prijazen do najširšega kroga ljudi in medicina ni dostopna samo premožnejšim posameznikov. Se pa zgodi, da smo več let v zaostanku z razvojem, ne le za ZDA, temveč tudi za nekaterimi evropskimi državami, recimo za Nizozemsko, skandinavskimi državami, Nemčijo. Naš modus operandi je pogosto, da najprej počakamo pet let in vidimo, kako se je nekaj obneslo Nemcem. Včasih to niti ni slaba strategija za majhno državo, ki mora biti zaradi pomanjkanja resursov vendarle previdna pri eksperimentiranju. Hkrati pa za start-upe, ki skušajo uvajati novo tehnologijo, Slovenija ni najbolj idealna država za posel.

Kaj pa vi, ali delujete tudi izven slovenskega trga?

Povezujemo se s številnimi ustanovami – v Avstriji, Nemčiji, na Malti, na Nizozemskem –, ki so vajene uvajanja tovrstnih novitet. Tudi v Sloveniji se pogovarjamo z različnimi ustanovami, ki spremljajo naš razvoj – nekatere sicer precej zadržano, a to je razumljivo. Verjamem pa, da ko bo neka večja zdravstvena ustanova v Sloveniji prva poskusila s testiranjem, bodo z rezultati zadovoljni in se bodo tudi v Sloveniji odprle nove možnosti za sodelovanje.

Zaenkrat pa je v Sloveniji vaš test na voljo zgolj samoplačniško. Koliko stane?

Med 150 in 200 evri, odvisno, kje ga opravite, če poteka v sklopu katerega od aktualnih projektov, je cena lahko tudi nižja.

Kako točno poteka testiranje z BDI testom?

Najprej se osebi razloži, kakšen bo potek testiranja. Nato se jim na glavo namesti kapo s 24 senzorji, ki beležijo električno aktivnost. Senzorje je treba navlažiti s slano raztopino. Razen malo uničene pričeske test nima nobenih stranskih učinkov, gre za popolnoma nebolečo in neinvazivno metodo. Štiri minute se beležijo impulzi, ko ima oseba odprte oči, še nadaljnje štiri minute pa, ko ima zaprte oči. V tem času oseba sedi na stolu v tišini. Podatki se nato kriptirajo zaradi zaščite osebnih podatkov in pošljejo v »oblak« na analizo. Rezultat dobimo po desetih minutah. Če je test pozitiven, ga lahko pregleda osebni zdravnik ali nevrolog, ki potem glede na oceno stanja primerno ukrepa.

Foto: Anže Petkovšek Jurij Dreo Kaj ugotovite na podlagi rezultatov testa?

Naš test ne diagnosticira ničesar, prav tako kot noben drug medicinski test. Diagnozo postavlja zdravnik, naš test je le delček celotne sestavljanke pri tem procesu. Lahko pa BDI test prižge alarm, da bi bil primeren temeljitejši pregled osebe, pri kateri je tveganje za razvoj demence povečano. V okviru programa Jasna, katerega namen je preventivno in zgodnje odkrivanje demence, takšne ljudi napotijo na pregled v nevrološko ambulanto.

Kakšni pa so sicer bili rezultati pri ljudeh, ki so se testirali?

Dobri, velika večina (90-95 %) rezultatov ne odstopa od povprečja, kar nam pove, da večina ljudi, ki so zaskrbljeni glede svojih umskih sposobnosti, pravega razloga za skrb nima. To pa hkrati pomeni, da bi ti ljudje verjetno prej ali slej obremenili zdravstveni sistem, če bi vsak od njih zahteval ne samo pregled pri družinskem zdravniku, ampak še napotnico za nevrologa in nadaljnje preiskave. V tem se skriva glavna moč tovrstnega testa. Kakšen vpliv pa ima v resnici na zdravstveni sistem, bomo ugotovili šele, ko bomo testirali nekaj tisoč ljudi. Vsekakor upamo, da bo vpliv pozitiven in bomo tudi psihološko razbremenili ljudi, ki jih skrbi za zdravje svojih možganov.

So pa nekateri slovenski strokovnjaki na drugi strani izrazili skrbi, kaj bi se zgodilo, če bi začeli masovno testirati ljudi in bi to vseeno povečalo obremenitev na že tako preobremenjen zdravstveni sistem …

To je možno, a mislim, da malo verjetno. Mislim, da je ključ do rešitve tega izziva sodelovanje med raziskovalci, podjetniki in zdravniki. Slovenija ima ogromen potencial, nič ne zaostajamo po številu objavljenih kakovostnih znanstvenih člankov v najbolj prestižnih medicinskih revijah, do zaostanka pa pride, ko govorimo o prijavi patentov. V Sloveniji imamo vrhunsko izobražen kader, odlične raziskovalce, manjka pa nam implementacija, pa morda malo poguma, da se lotimo kakšnega novega izziva. Upam, da bomo tudi mi doprinesli k tej spremembi.

Čeprav je cilj uporaba vaših testov v splošnih ambulantah, ste se predstavitve testov najprej lotili pri specialistih. Zakaj?

Ker premorejo največ strokovnosti in imajo že uveljavljen vpogled v delovanje tovrstnih naprav. Je pa dejstvo, da so si tudi nevrologi med seboj različni – nekateri se bolj ukvarjajo z multiplo sklerozo, drugi z demenco … Nevrologom v Sloveniji, ki jih zanima ta tehnologija in v njej vidijo potencial, jo želimo najprej ponuditi v uporabo in potem preko njihovih izkušenj postopoma pridobiti še druge strokovnjake, za tem pa tudi družinske zdravnike.

Za katero starostno skupino je testiranje primerno? Ali lahko, na primer, pri 40-letniku že zaznate, da bo morda čez 30 let dementen?

Zelo natančnega znanstvenega odgovora na vaše vprašanje še nimamo, a na podlagi drugih znanstvenih študij in izsledkov, ki smo jih pridobili iz testiranj z našo napravo, je spremembe zaznati kakšno leto, dve, pred pojavom jasnih simptomov. Tako je vprašanje, kako zgodaj se splača testirati, hkrati povezano s tem, kakšna je verjetnost za pojav demence. Verjetnost, da ima nekdo pri 40. letih nevrodegenerativno demenco, recimo demenco alzheimerjevega tipa, je tako majhna, da bi morali imeti test z natančnostjo 99,99 %, da bi se tako zgodnje testiranje sploh splačalo. Verjetnost, da bo test lažno pozitiven, je namreč v nasprotnem primeru večja, pozitiven rezultat pa lahko povzroči nepotrebno skrb. Strinjamo se z mednarodnimi smernicami, da je testiranje smiselno za osebe, ki že izkazujejo določene simptome demence in jih skrbi za lastno zdravje, ni pa smiselno testiranje kar vsepovprek.

Verjetnost, da ima nekdo pri 40. letih nevrodegenerativno demenco, recimo demenco alzheimerjevega tipa, je tako majhna, da bi morali imeti test z natančnostjo 99,99 %, da bi se tako zgodnje testiranje sploh splačalo.

Kdo vse je zaposlen v vašem podjetju?

Pri svojih dvainštiridesetih letih sem daleč najstarejši človek v podjetju, zaposleni s(m)o le mladi. Med drugimi so pri nas zaposleni magister kognitivnih znanosti, nevroznanstvenik, programerji, psihologi … Skupno nam je, da smo idealisti, ki želimo razviti nekaj novega. Prejeli smo tudi že nekaj mednarodnih nagrad, številne strokovne organizacije pa so prepoznale potrebo po uvajanju nove tehnologije za prepoznavanje znakov demence.

Pričevanje "V stranišču je potegnil vodo in v njej opral skodelico, takrat sem vedela ..."

Sodelovanje med podjetji in zdravniki je vseskozi pod drobnogledom javnosti. Kako težaven je v resnici preboj in prepričevanje zdravnikov v sodelovanje?

V Sloveniji se zdravnike, ki delajo v javnem in zasebnem sektorju, pogosto označuje za dvoživke. In drži, da nekateri zdravniki res zlorabljajo ta privilegij, na drugi strani pa so številni res marljivi in nadobudni posamezniki, zato si te oznake ne zaslužijo. Večina pa se jih boji, da jih bo javnost »pribila na križ«, ker sodelujejo z zasebnim startup podjetjem. Zavedamo se, da bitke s tistimi, ki nas označujejo za turbokapitaliste, ker je naš test plačljiv, ne bomo dobili. Konstruktivne kritike pa so vedno dobrodošle. Tudi sam sem dolga leta delal v javnem sektorju, a menim, da bi moralo biti povezovanja in dialoga z zasebnim sektorjem več, brez da bi en drugega obtoževali, da smo požrešni ali pa na drugi strani zastareli.

Ocenjujete, da je na tem področju v zadnjem času že prišlo do kakšnega napredka?

Morda se v zadnjem letu stanje res izboljšuje, videti je nekaj napredka. A marsikateri nevrolog, ki sodeluje ali vsaj razmišlja o sodelovanju z nami, se zaradi bojazni pred javnim linčem še vedno noče izpostavljati. Še enkrat poudarjam – nismo ljudje, ki bi želeli opehariti uboge starčke na mizernih slovenskih pokojninah in jih prestrašiti z demenco. Želimo zgolj pomagati in razvijati tehnologijo, ki bo zdravnikom olajšala delo. Delujemo tudi na drugih področjih, ki z BDI testom niso povezana – med drugim smo nedavno objavili raziskavo, v kateri smo primerjali pet različnih pisnih testov za oceno umskih sposobnosti in ugotavljali, kateri od njih je najboljši.

Kaj pa ločuje kognitivni upad od demence?

Foto: Anže Petkovšek Jurij Dreo Kognitivni upad je malce bolj splošen pojem, o njem govorimo, ko še ni ugotovljeno, kaj natančno je narobe v možganih, pa imamo težave z umskimi sposobnostmi, spominom, koncentracijo, z besednim zakladom … Ni pa še jasno, ali je kognitivni upad dejansko posledica demence. Večina kognitivnega upada namreč ni posledica demence, temveč naravnega staranja – vsi vemo, da naš spomin, ko se staramo, morda ni več takšen, kot takrat, ko smo bili stari 20 let. Demenca pa ni del normalnega staranja in ni vsak starostnik, ki postaja malo pozabljiv, nujno tudi dementen.

Je možgane mogoče trenirati ali se izogibati določenim dejavnikom tveganja, ki bi lahko sprožili razvoj demence?

Nedavno je bila v eni od prestižnih znanstvenih revij objavljena študija, ki ugotavlja, da bi vsaj 30 odstotkov primerov demence lahko rešili z obvladovanjem dejavnikov tveganja. Ključen je zdrav življenjski slog, torej dovolj gibanja, fizične aktivnosti, izogibanje alkoholu in kajenju, pomembna pa je tudi miselna aktivnost.

Kaj točno predlagate? Reševanje miselnih ugank, križank, branje knjig, ali je dovolj že pogovor?

Ne gre le za reševanje miselnih izzivov, več je vredno, da babica pogleda poročila in se o vsebini pogovarja s svojo hčerko. Socializacija je neprecenljiva. Eden izmed prvih znakov demence je umik v samoto in zmanjšanje komunikacije.

Že kot raziskovalec na nevrološki kliniki ste se ukvarjali z demenco. Zakaj ste ji posvetili toliko pozornosti? Kakšen je bil vaš prvi stik s to zahrbtno boleznijo?

Na UKC Ljubljana sem prvič resno prišel v stik s to boleznijo, ko sem sodeloval pri dveh evropskih raziskovalnih projektih, sem pa že v otroštvu spoznal, kako demenca vpliva na človeka, ko je prizadela mojo babico. Takrat sem bil še v zgodnjih najstniških letih in odnos do demence je bil precej drugačen, kot je danes – babica ji je hitro podlegla. Imela je težko življenje, med drugim je v koncentracijskem taborišču rodila dva sinova. Vse do 82. leta je skrbela za domačo kmetijo, ko ji je spomin nenadoma začel močno pešati. Stanje se je hitro slabšalo, čez tri leta, na božični večer, je recimo pobegnila na njivo zgolj v spalni srajci, ker je bila prepričana, da je leto 1940 in je pri nas vojno stanje. Našli smo jo popolnoma premraženo in zmedeno. Tudi ta izkušnja mi je mogoče dala nekaj motivacije na osebnem nivoju, ko sem dojel, kako zelo nemočni smo v boju s to boleznijo.

Število oseb z demenco na svetu se bo do leta 2050 podvojilo, ugotavljajo strokovnjaki, kar pomeni, da se bomo vsi prej ali slej srečali s to boleznijo – bodisi bomo za njo zboleli mi bodisi naši bližnji. Kakšen vpliv bo takšen porast demence imel na družbo?

Demenca je eden izmed najbolj perečih izzivov prihodnjega stoletja za starajočo se družbo. 50 odstotkov ljudi že ima izkušnje z demenco, večkrat se zgodi, da mora delovna populacija skrbeti za dementnega starša. Zato moramo razviti metode za zgodnje odkrivanje bolezni in za učinkovito zdravljenje.

nina.sprohar@styria-media.si