Švicarska ženitna posredovalnica s pomenljivim imenom GenePartner postavlja svojim strankam nekoliko nenavadno zahtevo. Preden jih vpiše v register osamljenih src, si morajo s krtačico podrgniti po jeziku. Nato krtačico z zapisom DNK pošljejo v laboratorij, kjer njihov genetski zapis dešifrirajo. Nazadnje prejmejo pismo s desetmestnim številom, ki je njihova osebna izkaznica.

Rdeče in zelene zvezdice
S to izkaznico se nato osamljenci, željni partnerja, odpravijo na internet na lov za primernim partnerjem. Ko se odločijo za izbranca, jim spletna stran prikaže genetsko kompatibilnost morebitnih golobčkov. Dve zeleni zvezdi pomenita maksimalno stopnjo ujemanja, dve rdeči pa nikakršno. Povedano drugače, izbor partnerja z dvema zelenima zvezdama naj bi zagotovil strastno dogajanje med rjuhami, zvestobo do groba in povsem zdrave otroke. Vsaj tako so prepričani v podjetju, kjer že od letošnjega julija ponujajo "ženitno posredovanje 21. stoletja". Njihovo geslo je "Ljubezen ni nobeno naključje", saj naj bi  genetska kompatibilnost partnerjev usodno določala kakovost njune zveze.

Ključ je v MHC
Toda kaj sploh ima genetika s harmonijo partnerske zveze? "Na krtačkah, ki nam jih pošljejo naše bodoče stranke, so številne celice z množico podatkov. Za nas je zanimiv tisti sklop genetskega zapisa, ki mu pravimo glavni histokompatibilnostni kompleks (MHC). Za izrazom se skriva množica genov, ki proizvajajo določene proteine na povrhnjici celic. Gre za tako imenovane HLA-antigene, ki igrajo pomembno vlogo pri telesni obrambi in zelo verjetno pri izbiri partnerja. Privlačijo se namreč različni tipi MHC," je za Spiegel.de pojasnila Tamara Brown, molekularna biologinja pri GenePartner.

Raziskave z znojem potrjujejo pomembnost genetske kompatibilnosti
Po pisanju Spiegla je dejstvo, da geni MHC vplivajo na to, kako določen človek voha in kako presoja vonj druge osebe. Claus Wedekind z Univerze Lausanne je opravil raziskavo, med katero je skupini moških naročil, naj tri dni nosijo isto srajco, ne da bi se umivali. Bolj ali manj preznojene srajce so nato ovohavale ženske in presojale atraktivnost vonja. Vsem sodelujočim so že pred tem odvzeli vzorec DNK in ga analizirali. Presenetljiva ugotovitev je bila, da je bil ženskam privlačen vonj tistih moških, ki so imeli nasprotne MHC gene kot one. In obratno. Wedekind opozarja tudi na raziskave, ki so pokazale, da imajo pari s podobnim MHC-tipom več težav pri zaploditivi otroka in so pogosteje žrtev težav pri porodu.

Toda kljub temu ostaja Wedekind skeptičen do novih metod pri iskanju pravega partnerja. "Z izjavami o vplivu genetskega zapisa na obstojnost zveze bi bil zelo previden. Do zdaj je slabo raziskano, kako in v kakšnem smislu morata biti partnerja različna , da čutita medsebojno privlačnost." Tako meni Wedekind, kdo pa ima prav, bo pokazal čas.