To, da je cena denarja obrestna mera, zveni abstraktno. Ko pa pogledaš konkreten primer, je stvar jasnejša. V desetih letih pri posojilu 70 tisoč evrov banki vrneš dobrih 25 tisoč evrov več (upoštevana je fiksna obrestna mera; izračun na spletni strani ene od bank). To je 2.500 evrov na leto ali 208 evrov na mesec. Moj prvi nasvet bi zato bil: ne jemljite posojila, če ga res ne potrebujete, zavedajte se njegove cene.

Trgovine z denarjem. Banke so le trgovine z denarjem. Prodajajo to, kar želimo kupiti. Ko so bila posojila v švicarskih frankih super ugodna, so sicer konservativni bankirji pozabili na zlato pravilo, da se posojilo jemlje v isti valuti kot prejemaš plačo. Posojila v frankih so veselo prodajali, zdaj vse višji obroki seveda bremenijo tiste, ki so jih vzeli, banke pa imajo delo le s tistimi, ki so zaradi tega bankrotirali.

Podobno je bilo zdaj z rekordno nizkim euriborjem. Strošek vračila posojila se zdi nižji, kot dejansko bo, saj praviloma predpostavlja, da bo euribor ves čas enak. Zato me skrbi, da nekatere banke ne znajo odgovoriti na preprosto vprašanje, s kakšnim najvišjim možnim euriborjem naj računa nekdo, ki se bo za 20 let zakreditiral za nakup stanovanja. Nismo jih prosili, naj euribor napovedo, ampak če je bil v zadnjih 11 letih že dvakrat več kot pet odstotkov, mar ne bi bilo logično, da bi strankam pripravili tudi izračun za tak primer. In še, kdor stavi na predvidljivost, naj se za fiksno obrestno mero odloči zdaj. Ko se bo euribor zvišal, bodo višje tudi fiksne obrestne mere.